Zakaj si ne smemo več zaželeti »Vesel Božič«? #Ajdapiše

Najprej slovnična razlaga: božič se v Sloveniji piše z malo, ker se prazniki pač pišejo z malo. Vendar pa se »dovoli« v zasebni korespondenci, da se navaja z veliko začetnico, ker se s tme izkazuje poseben odnos do praznika (ta razlaga, ki sem jo našla na spletu, me je sicer kar pošteno nasmejala – v zasebni korespondenci naj bi bilo namreč dovoljeno v demokraciji vse). Pred leti je bila tudi (neuspšena) peticija, da bi se božič zapisoval z veliko začetnico – argument pa med drugim tudi, da večina drugih držav zapisuje božič z veliko začetnico. Pa pustimo slovnico na strani in se posvetimo še bolj pereči temi, pa po drugi strani prav takšni kot je zapis z malo/veliko začetnico: popolnoma nepomembni, pa zato toliko bolj pomembni.

Pa naj razčistimo še naslednje: ker živimo v demokratični republiki si seveda lahko zaželimo karkoli si želimo. Pa vendar je politična korektnost vse bolj pomembna. Ironično poučujemo zgodovino, da je napredek linearen, vendar pa v imenu zagotavljanja tolerance in odprtosti vse bolj posegamo na zasebno polje individualista, državljana. Nekaj, za kar smo verjeli, da smo pustili v obdobju totalitarnih režimov in v času pred verskimi vojnami ter vestfalskim mirom.

Zakaj naj si ne bi več zaželeli srečen božič? Ker je božič verski praznik in ker ni nujno, da je naš sogovornik krščanske vere. To je v tujini v poslovnem svetu že praksa, pogosta predvsem v mednarodnih organizacijah, pa sedaj tudi vse bolj v »evropskih« mednarodnih združenjih.

Prihajam iz liberalne družine, hodila sem na izjemno liberalna šole, tako gimnazijo kot kasneje fakulteto, pa smo si vedno zaželeli srečen božič. Ker je to slovenska tradicija. Čeprav je bil redkokdo izmed nas zares veren. V Sloveniji namreč poznam kar veliko ljudi, ki je krščenih, ima opravljene zakramente, morda tudi poroko v cerkvi, pa ne hodi k maši, niti ne moli. Praznujemo pa vsi božič in veliko noč. Navsezadnje, če dobro poznamo zgodovino, lahko dobro vemo, da je bilo praznovanje v tem božičnem času praksa marsikaterih poganskih ver, tudi na našem obdobju, pred krščanstvom. Božič, ki ga praznujemo danes, z božično smreko, Božičkom in kopico daril, ima dejansko vse manj z verskimi običaji, pa veliko več s potrošništvom (in zelo dobrimi Coca Cola reklamami).

Pa naj dodam še en razmislek: ko sem živela v tujini in so mi voščili ob njihovih prazniki (bodisi so bili to državni prazniki, bodisi verski prazniki drugih veroizpovedi), se nikoli nisem počutila užaljeno, prizadeto ali prikrajšano. Niti me to razlikovanje, da nekateri praznujejo in drugi ne, ni zmotilo. Nasprotno! Bila sem vesela – saj veste, da je smeh nalezljiv in da se dobrota deli naprej. Tako je tudi s praznovanji. Le zakaj jih ne bi praznovali, čeprav niso naši? Na svetu je preveč vojn, preveč groznih in slabih razlik, zato res ne razumem, zakaj ne bi delili veselja in dobronamerno vsem voščili, da naj uživajo v teh dneh, praznujejo kar koli že želijo.

In da zaključim: na zadnjem srečanju Podjetniškega knjižnega kluba smo se pogovarjali o knjigi Melinde Gates Trenutek dviga, v kateri med drugim opisuje tudi probleme, s katerimi se soočajo ženske po svetu (otroške poroke, spolne zlorabe, neenakost, ipd.). Tema pogovora je nanesla tudi na prisotnost romske problematike v Sloveniji in velikega števila mladoletnih deklet, ki se z dovoljenji staršev, poročijo zelo mlade, ne dokončajo šole in imajo veliko število otrok ter so brez zaposlitve. Ob tem sem pomislila: ko se v Sloveniji na teoretični ravni ukvarjamo s progresivnimi vprašanji spola, se pa v praksi ukvarjamo z najbolj osnovnimi primeri neenakosti. Problem je le v tem, da se s tem dejansko ne ukvarjamo. O tem premalo govorimo, predvsem pa se ne na politični, ne na zakonodajni, ne na izvršilni, še najmanj pa na represivni ravni ukvarjamo s tem. Enako lahko rečemo za splošno nasilje v družinah. In nato vso to debato o politični korektnosti, kaj točno si je primerno zaželeti v teh dneh, lahko preslikamo na omenjeni primer. Ko se ukvarjamo v teoriji z naprednimi zadevami, v resnici pa na evropskih tleh še vedno nimamo poskrbljenih najbolj osnovnih zadev: še vedno so ljudje brez služb, še vedno so ljudje s službami, ki zaslužijo premalo za dostojno življenje, še vedno so lačni otroci, še vedno obstajajo izkoriščanja delavcev in tako naprej. To bi morale biti naše prioritete. Na pa da naivno verjamemo, kako razviti in napredni smo. Dokler še obstajajo ljudje v državi, ki niso dobili primerne pomoči po poplavah, da bi sanirali svoje domove – pač nismo tako napredni. Si pa želim, da naslednje leto korakamo v to smer.

Želim vam vesel božič (pa tudi Božič)!

Ajda Vodlan (Ajda piše)

Kolumna avtorice ne odraža nujno stališča uredništva.

Ajda piše tudi svoj tedenski novičnik (newsletter), na katerega se lahko naročite. Tako boste lahko na svoj e-mail vsak teden prejeli njeno kolumno, objavljeno na našem portalu in druge zapise, ki jih objavlja, hkrati pa boste lahko prebrali tudi bolj intimen zapis, ki ni objavljen nikjer drugje. Na njen tedenski novičnik se lahko prijavite tukaj.