Za javnost ali javni interes #Benjaminovglas
»To je samo igra za javnost«, pogosto slišimo, ko gre zgolj za doseganje vtisa. Najpogosteje je to oznaka za nekaj slabega, včasih celo blizu psovke. Ampak javni interes, to je čisto nekaj drugega. Tam ne gre za vtis, tam gre za skupno dobro, za skupnost, za vse nas in vsakega od nas. Prvi prvi zgodbi gre zgolj za hipni občutek, pri drugi pa za dolgoročne zadeve, ki nam krojijo kvaliteto življenja: javno zdravstvo, šolstvo, prometno infrastrukturo in nenazadnje za ustroj družbe in državo. Volitve so pred vrati. Na kaj lahko vplivamo, kako volitve vplivajo na nas: kako se postavljajo med »za javnost« in med »za javni interes«?
Primerjava volitev z oligopolom v ekonomiji
Za oligopolistični trg velja koncentracija trga v nekaj podjetjih nadzoruje izdelke ali storitve, ki se ponujajo potrošniku. Oligopol lahko prepoznamo po naslednjih značilnostih: na trgu je majhno število podjetij (pet do osem), a hkrati obstaja veliko povpraševanje; izdelke takih podjetij je mogoče standardizirati ali razlikovati. Na takem trgu obstajajo velike ovire za vstop novih podjetij. Proizvajalci so odvisni drug od drugega, zato obstaja nadzor nad cenami. Najbolj znan primer sta naftna in farmacevtska industrija.
Pri volitvah je podobno. Gre za manjše število političnih strank, ki se jim uspe uvrstiti v državni zbor, praviloma pet do osem političnih strank. Kandidira jih sicer večje število, vendar so nevidne vstopne ovire na »politični trg« relativno visoke. Ena izmed vstopnih ovir za vstop novih političnih strank je, da prednost za vstop v državni zbor predstavlja dolgoročno pojavnost v medijih in na terenu, kjer volivci stranko spoznajo, kar v povprečju v boljši položaj postavlja etablirane stranke. V kolikor želi nova stranka vstopiti na politično prizorišče in pridobiti podporo javnosti, potrebuje visoko medijsko pokritost in predvsem nično negativno poročanje o stranki. Potrebuje relativno visoka finančna sredstva za mašinerijo delovanja politične stranke (kampanija, promocija, politična infrastruktura), kar veliki večini ne uspe. Produkt političnih strank je vedno bolj standardiziran. Gre za poudarek na všečnosti, hitrih in enostavnih PR floskulah, skratka intenzivni predvolilni teater z realnimi igralci izven odra. Predstava za javnost! Ponudniki političnih storitev so, lahko rečemo, odvisni drug od drugega. V in izven volilne kampanije stalno govorijo drug o drugem, kar je postalo že politični program izbranih strank. Politične stranke se sproti dogovarjajo o ravni oz. nivoju politične igre in ker gre za predstavo za javnost, so v prednosti bolj dražljive poteze, zažigalne akrobacije in nabolj vpadljive geste. To nazadnje pomeni, da nivo politične kulture določa najmanjši imenovalec, torej politična stranka z najnižjim nivojem politične kulture v politični igri. V tej predstavi za javnost izgine javni interes. Kje je tu prostror za skupnost, državo, za vse nas? Za nacionalni interes, nenazadnje. Kje je tu prostor za najpomembnejšo zgodbo miru v svetu in zdravja za vse?
Ob tem se upravičeno vprašamo, ali na političnem trgu sploh obstaja še kaj prostora za javni interes, za javno dobro? V čem pravzaprav teče debata na predvolilnih soočenjih? V subtilnih naučenih sporočilih govorice telesa akterjev, ali so v ospredju kompetence in kapaciteta odločanja in vodenja v funkciji izvršilne veje oblasti naše države?
Medij v predvolilnih bitkah sledi svojemu interesu: ven se meče vsak zase, da bi zadovoljil emocionalno nepotešenost gledalstva, bralstva ali poslušalstva in prek tega napolnil vreče lastnikom, saj se v volilni kampanji odvežejo mošnjički sponzorjem strank in kandidatov.
Stranka in kandidati vsaka zase in vsak po svoje lovi glasove v tej predstavi za javnost.
Samo volilcem gre za javni interes, za skupno dobro, zato postavimo kriterije za izbiro na volitvah.
Pustimo vsem ta šov za javnost, mi pa delajmo za skupno dobro.
Avtor: Benjamin Lukšič (Benjaminovglas)
Kolumna avtorja ne odraža nujno stališča uredništva.