Vsak, ki pleza, ni Janja Garnbret

Čestitke naši športnici, ki v plezanju na balvanih premika meje mogočega. Kot bi rekel komentator: “Ni se še rodila takšna pod svobodnim soncem!” Kako mu je na misel prišel naslov dela pisatelja Frana S. Finžgarja ne vem, mene je s temi besedami in aluzijo na svobodo spravil v prešerno razpoloženje. Saj res, veliko nam pomeni svobodno sonce, ki je prispodoba za svobodo človeka, da se razvija in raste. Šport je dejavnost v kateri je razvoj pomemben, ne samo v »mišičnem« smislu temveč tudi v psihičnem. Janja, naša Korošica, je pokazala svojo moč in sposobnost biti zbran v najbolj odločilnem trenutku. Le tako se postane olimpijska zmagovalka!

Sprašujem pa se, kakšen vihar roji športniku v glavi, ko spremlja svoje sotekmovalce? Ali je takrat brez misli in samo čaka na končni rezultat, ali pa si želi, da bi tisti drugi zdrsnil, padel, zaostal? Videti je, da so si tekmovalke lahko tudi velike prijateljice, a biti udeležen v boju za medalje pomeni boriti se do zadnje kaplje znoja. Naj zmagajo najboljši! In kdo je najboljši? Za koliko časa?

Rezultati, ki jih danes dosegajo športniki, so izjemni. A rezultat je navsezadnje le številka, ki jo bo naslednji športnik, športnica kmalu presegel, presegla. Zato se bo v spomin gledalcev še posebej vrisal lik, ki naredi nekaj več. To je uspelo, recimo, črnskemu ameriškemu tekaču Jesse Owensu na Poletnih olimpijskih igrah v Berlinu 1936 leta, ko je vojna že trkala na vrata sveta (Film Tekač). Njegov prihod na igre je bil pod vprašajem zaradi nacističnega odnosa do črncev. Navkljub vsem pritiskom mu je uspelo doseči olimpijski in osebni rekord v skoku v daljino (8.06 m). Ta zlata medalja je bila nekaj več tudi zaradi njegovega največjega tekmeca, nemškega atleta Luza Longa, ki mu je pomagal doseči končno zmago. Luz Long je objel in prvi čestital črnskemu tekmecu iz Amerike pred očmi vse Hitlerjeve Nemčije. Postala sta dobra prijatelja in ostala v stiku tudi po igrah. Luz Long je s to olimpijsko gesto, s katero je rešil čast in pomen olimpijskih iger, postavil na kocko svojo športno prihodnost in tudi življenje, saj so ga za »nagrado« poslali na fronto, kjer je padel 1942. leta. A tudi Jessiu Owenssu ni bilo postlano z rožicam – kljub štirim zlatim medaljam (v šprintu na 100 in 200m ter štafeti na 4×100 m in v skoku v daljino), ki jih na Olimpijadi dosegel, mu za uspeh ni čestital niti ameriški predsednik Franklin D. Roosevelt. Šele leta 2012 je bil sprejet v Mednarodni atletski hram slavnih, kot eden izmed prvih štiriindvajsetih atletov.

Na srečo živimo v nekih drugih časih, a tudi ti nosijo veliko izzivov, ne le športnih. Olimpijske igre naj ostanejo čas, ko se ustavijo vojne in sovraštva. Prvotno so jih organizirali v antični Grčiji, konec 19. stoletja pa je zamisel oživil francoski baron Pierre de Coubertin. Igre olimpijade, bolj znane kot poletne olimpijske igre od leta 1896 dalje z izjemo obdobja med prvo in drugo svetovno vojno prirejajo vsaka štiri leta. Letošnje igre so tudi nekaj posebnega – čeprav smo že v letu 2021, so organizatorji vztrajali pri letnici 2020. Ko bi se le dalo tako lahko »preskočiti« koronsko obdobje, ki je zaznamovalo lansko in letošnje leto!

Zaželimo vsem našim športnicam in športnikom v naslednjih nekaj dni, do konca Olimpijskih iger 2020, še veliko uspeha pod »svobodnim soncem«!

Avtorica: Miomira Šegina