Vojna: cepljeni vs necepljeni #Ajdapiše

Kako v svetu diametralnih nasprotij sploh še poiskati neko skupno vez?

Kaj naj še napišem, kar ni bilo že napisano? Kar še ni bilo povedano? O temu virusu smo že toliko povedali, se skregali med seboj, morda se nekateri pobotali … pa je še kar tukaj. V vedno novi obliki. Pogovarjamo se o ukrepih in toliko kot nas je, toliko je načrtov, kako to rešiti. Pa saj to ni problem Slovenije. Ne maram posploševanja – Slovenci so ovce, nekateri so uporniki, oni so bolj razviti, mi smo neumni …  V vseh državah so situacije podobne, odstopanja podobna. Ne vidim nekih velikih razlik. Seveda je precepljenost v določenih državah višja – pa so tudi ukrepi drugačni, pa je drugačno toliko drugih stvari, da se človek vpraša: mar je primerjava res smiselna?

Dan za dnem si govorimo, da če želimo živeti srečno, se ne smemo primerjati z drugimi. Naša pot je naša pot. Pa vendar tekmujemo že od otroštva – kdaj mora otrok shoditi, kdaj spregovoriti, pa potem zakaj se je sošolec že prvič poljubil, ti pa še ne, pa kdo bo prvi dobil dobro službo, pa kdo je lepši in pametnejši, pa ima manj gub, manj kilogramov … Primerjamo se, tekmujemo. In vemo, da nam to ne koristi. Niso nam namenjene vse stvari v življenju, vsekakor pa ne v enakem zaporedju. Zakaj se torej še vedno primerjamo kot ljudje in tako radi delamo primerjave tudi med državami? Pa ne le države, povsod radi delamo sezname. Najuspešnejših podjetij, občin in podobno. So tekmovanja, ki jih organiziramo in takrat vemo, da se išče najboljši, najhitrejši, najlepši, najuspešnejši. Toda, kam nas pa pripeljejo vse te primerjave, ki jih delamo na vsakodnevni ravni? Vsi ti naši seznami?

Nikamor.

In morda je to največji problem današnjega sveta (saj ne pravim, da je bilo kaj zares drugače v preteklosti): izgubljamo se v poplavi informacij in izgubljamo smisel. Danes je vsega tako veliko, da nič več ne izstopa. Banalen primer je Facebook, kjer je toliko vsebine, da nič več ne pride do izraza. Navsezadnje je tako tudi s kolumnami – toliko jih je, da se mi zdi, da ves čas beremo in srkamo vsebino. Toliko mnenj (in ja – pljuvam v lastno skledo). Pa toliko je tudi člankov in novih informacij ter spoznanj o tem virusu. Občutek imam, da hodimo v krogu, ker je vsega že preveč in smo se izgubili.

Nedolgo nazaj sem prebrala zanimivo misel, da imamo veliko več skupnega s svojimi predniki, kot si mislimo. Tiste pomembne stvari se v vseh teh tisočletjih našega obstoja niso spremenile. Rodimo se in umremo – vmes pa se bojujemo, ustanavljamo družbe, gradimo civilizacije, iščemo odgovore v različnih religijah in v zvezdah na nebu, želimo si varnosti, ljubezni, ugodja, spoštovanja …

Kaj nas druži? Želja po življenju. Želimo živeti. Ustvarjati in biti. Ne samo obstajati, temveč biti – postati nekaj in nekdo.

V tem prazničnem času, se namesto nakupovanja, ki nas spravlja ob živce in nam daje utrujenost, spomnimo, kaj je bistvo: praznovanje luči (zimski solsticij – ko pride najkrajši dan v letu in se bodo končno dnevi zopet začeli daljšati, ter ne bomo tako utrujeni in bo vse že samo po sebi lažje) in druženje z najdražjimi. Veselje do življenja, ljubezen do najbližjih. In pa v tem času, ko prihaja nova oblika virusa, ne pozabimo, kaj je bistvo: živeti in preživeti. Zgodovina je pokazala, da politični sistemi propadajo, da se civilizacije razsujejo in čeprav nimam nobene želje po koncu in razpadu (ne naše države, ne demokracije, ne zdravstvenega sistema, ne EU), pa prosim ne pozabimo: vse ima konec, vse se spreminja. Kar ostaja, smo mi – ljudje. Bodimo torej ljudje. Naši interni prepiri, kdo je cepljen in kdo ni, kdo nosi masko in kdo ne, ne bodo nič rešili. Le ustvarili napeto ozračje. Naj bo december raje čas, ko ustvarjamo drug drugemu lepo ozračje. Ko prvo vprašanje ni PCT, temveč pozdrav sočloveku. Ko je na prvem mestu zdrava kmečka pamet in ne slepo sledenje vsem črkam na papirju. Čarobnost ne obstaja sama po sebi. Čarobnost se ustvarja. In se čuti, če si dovolimo jo čutiti. Konec vojne torej. Čarobno naj bo!

Ajda Vodlan (Ajda piše)

Kolumna avtorice ne odraža nujno stališča uredništva.

Ajda je lani začela pisati svoj tedenski novičnik (newsletter), na katerega se lahko naročite. Tako boste lahko na svoj e-mail vsak teden prejeli njeno kolumno, objavljeno na našem portalu in druge zapise, ki jih objavlja, hkrati pa boste lahko prebrali tudi bolj intimen zapis, ki ni objavljen nikjer drugje. Na njen tedenski novičnik se lahko prijavite tukaj.