V spomin: Martin Kos #Ajdapiše

Življenje je minljivo.

Danes je domžalska godba igrala na pogrebu enega izmed svojih članov, Martina Kosa, ki je igral na tubo v Godbi Domžale, letos pa bi dopolnil 70 let. Gospoda nisem imela čast kaj posebej spoznati, pa sem zato poznala njegovo ženo iz časov, ko sem še delala na domžalski občini, in njegovega sina. Na pogrebu je bilo veliko ljudi in pomislila sem, da je res žalostno, kako se srečamo na pogrebih, ne vzamemo pa si časa, da bi se dobili na kavici. Prioritete v življenju, pač – je pa na mestu vprašanje, kakšne so te naše prioritete! Pehanje za uspehom in denarjem ali ustvarjanjem nečesa pomembnega?

Duhovnik je namreč v svojem lepem govoru poudaril, da tudi če gradimo visoke stavbe tekom življenja, bodo naša imena verjetno pozabljeno. Pomembno je, kaj naredimo v življenju. In ko sem gledala ljudi na pogrebu, nekateri so bili močno ganjeni, drugi manj. Razlog je predvsem v tem, koliko ti pomeni določeni človek. Je vplival na tvoje življenje in kako? Pa sploh ne rabijo biti velike stvari, dovolj so malenkosti – da si dobre volje in nasmeješ soljudi okoli sebe. Da nisi nesramen, hinavski in plehak. Da spoštljivo ravnaš s soljudmi, pa tudi živalmi in naravo. Bilo je kar veliko ljudi in nisem mogla, da ne bi pomislila na pogreb Staneta Kovača, Kebra, ki je bil zagotovo največji domžalski pogreb, ki sem mu bila priča. In ravno Stane me je vedno znova spomnil: šteje to, kaj delaš tekom življenja. Delaš do sočloveka, delaš za sočloveka.

Ljudje smo minljiva bitja. Velikokrat precenimo našo pomembnost in v službi verjamemo, da smo nenadomestljivi. Toda nihče ni nenadomestljiv na delovnem mestu, niti najvišje pozicije na svetu, noben predsednik, noben direktor. Smo pa nenadomestljivi v osebnih življenjih. Ko sem gledala soprogo, sem razmišljala – mož je samo en. Ko sem gledala sina in hčerko – oče je le en. Dedek je le en. Pravi prijatelj je le en. Smo nenadomestljivi, pa vendar vse prevečkrat družino in prijatelje zapostavimo za »kvazi bolj pomembne stvari«. Ki to niso.

Na pogreb prihitimo iz naših zelo zaposlenih življenj. Direktno iz službe, iz šole, pač od nekje. In potem hitimo naprej. Vzamemo si čas, da se poslovimo, ker se spodobi. Pa vendar žalosti to, da si premalokrat vzamemo čas, ko smo živi. In čeprav se za dani trenutek zavedamo naše minljivosti, se spomnimo, kaj bi morale biti naše vrednote, pa že odhitimo dalje … Smo tako slepi in okupirani s svojo marljivostjo, svojimi dejansko nepomembnimi stvarmi, za katere mi menimo, da so pomembne? Ali pa je to naš modus operandi – edini način, da dejansko preživimo in živimo?

Naj počiva v miru. Mi pa ga vseeno vzemimo kot zgled in se spomnimo, da je pomembno biti dober do ljudi okoli nas, jih nasmejati in spraviti v dobro voljo. Jim biti v oporo. Ker življenje je težko za vse ljudi in zato bi lahko bili bolj sočutni in prijazni drug do drugega.

Ajda Vodlan (Ajda piše)

Kolumna avtorice ne odraža nujno stališča uredništva.

Ajda piše tudi svoj tedenski novičnik (newsletter), na katerega se lahko naročite. Tako boste lahko na svoj e-mail vsak teden prejeli njeno kolumno, objavljeno na našem portalu in druge zapise, ki jih objavlja, hkrati pa boste lahko prebrali tudi bolj intimen zapis, ki ni objavljen nikjer drugje. Na njen tedenski novičnik se lahko prijavite tukaj.