V objemu ledene vode

Zgodilo se je včeraj. Bilo je zgodnje nedeljsko jutro. Pil sem kavo in v svoji glavi preigraval različne scenarije. Vedel sem, da me čaka pester in zanimiv dan, ko se bom prvič v svojem življenju potopil v ledeno mrzlo Kamniško Bistrico. Iskreno povedano, lep čas sem zbiral pogum za ta korak. Naši možgani so programirani na tak način, da niso ravno navdušeni ob nekih novostih. Ob situacijah, v katerih do izraza prideta strah in tesnoba. Zato raje vztrajamo v neki coni navideznega udobja. V situacijah, ki so nam poznane, domače. V situacijah v katerih vemo, kako reagirati.

Sam sem različne motivacijske govorce in delavnice za osebno rast, vedno dojemal z neko zdravo mero skepse, rezerve in previdnosti. Iz preprostega razloga. Ker sem se nekaj tovrstnih delavnic udeležil tudi sam. In bil na koncu pogosto razočaran z grenkim priokusom v ustih. Tam sem poslušal novodobne guruje, ki so veliko govorili a malo povedali. Takšne ljudi jaz ljubkovalno imenujem visokokvalificirani mešalci megle. Ljudje, ki svojo storitev bogato zaračunajo, a v zameno ponudijo bore malo. Prideš na neko delavnico z namenom, da bi dobil uporabne informacije o tem, kako se učinkovito spopasti z depresijo, tesnobo in napadi panike (tovrstne psihične težave so kar konkretno zaznamovale mojo mladost), ter to tudi pošteno plačaš nato pa tam poslušaš nekega človeka, ki sta mu atraktiven videz in dejstvo, da ga ženske požirajo z očmi, malce preveč stopila v glavo. In ga poslušaš, kako blebeta o tem, da je v življenju vedno treba biti pozitiven. Razen v primeru strašnega virusa z 0,15% smrtnostjo, kajne? Človeku, ki se bori z depresijo, ne smeš nikoli reči, da mora biti vedno pozitiven. Da bo vse v redu. Verjemite, da bi bil pozitiven in bi verjel, da bo vse v redu, če bi biokemijsko ravnovesje v njegovih možganih štimalo.

Ampak Emil Ledenko ne spada v kategorijo teh visokokvalificiranih mešalcev megle. Nikakor ne. Emil je Domžalec, ki ga domžalski ljubitelji nogometa zagotovo dobro poznate. Vrhunski nogometaš je bil svoje čase. Brez dvoma eden najbolj perspektivnih v svoji generaciji. Nato se mu je v psihičnem smislu zgodil razpad sistema in sestavljanje samega sebe na novo. V vseh pogledih. In tako je Emil med drugim odkril zdravilno moč potopljanja v ledeni dobi. Tibetanski menihi te stvari prakticirajo že tisočletja, pri nas pa so tovrstni “eksperimenti” relativno nova stvar.

Na svojo delavnico potopa, me je človek, ki ga sicer zelo cenim in spoštujem čeprav sva se doslej “poznala” le prek facebooka povabil že lani. Prvič decembra. Pa sem odpovedal. Lahko se še tako tolažim, da sem imel opravičljiv razlog za svojo neudeležbo, a ko pogledam resnici globoko v oči, moram priznati, da je bil razlog drugje. Bilo me je strah. Nisem bil še pripravljen. Stvar še ni dozorela.

Včeraj pa je bil zame dan D. Ura je bila deset dopoldne, ko se nas je gruča ljudi zbrala v neki mansardni dnevni sobi v Radomljah. Več kot 20 nas je bilo. Starostno gledano smo bili tam ljudje med 30 – 50 let. Z različnih koncev Slovenije. Štajerci s Slovenske Bistrice in Maribora, Primorci s Kopra, ena Francozinja, ki zadnja leta živi v Sloveniji in mi, “domačini” z osrednjeslovenske regije. Prvi del delavnice je namreč teoretični. Emil razlaga, mi poslušamo. O strahovih, ritualih, zdravilnih učinkih ledene kopeli in najbolj pomembno od vsega, o pravilnem dihanju. Kako se umiriti. Kako se sprostiti. Kako se soočiti s paniko in strahom. Obdelali smo cel sklop dihalnih vaj. Nekatere v sedečem položaju na stolu, druge tako, da smo ležali na blazini. In dihali. Dihali. Dihali. Dihanje je življenje. Človek lahko brez vode preživi tri dni. Brez hrane dosti več. Brez dihanja pa bi bil mrtev v roku nekaj minut.

Ko je bil teoretični del delavnice, ki je minil v pozitivnem vzdušju naelektren z močno energijo zaključen, nas je čakal praktični del. Potop v ledeno mrzli Kamniški Bistrici. Se z avtomobili odpeljemo tja, parkiramo in zasedemo travnik ob koči. Spotoma pozdravimo še starejšo gospo, ki na štantu prodaja sadje in zelenjavo. Gledala nas je in si najbrž mislila: “no, v vodo gre nova generacija pingvinov.”

Oddeelamo še en paket dihalnih vaj. Da se pomirimo in, da kot Emil temu reče, najdemo stik sami s sabo. Nato se razdelimo v dve skupini. Mi, ki smo v prvi skupini gremo seveda prvi v vodo. Ko smo se napotili proti vodi, sem rekel sam sebi: “Dule, kaj ti je tega treba bilo. Lahko bi doma gledal tv. Zadnji dan olimpijskih iger v Pekingu. Lahko bi pisal knjigo. Lahko bi lenaril. Spal. Ti se greš pa namakat v ledeno vodo.” Če bi bila moja pokojna babica še živa, bi rekla, da se bom na račun tega prehladil.

Stopim v vodo. Do gležnjev jo imam. Mrzla je. Ni časa za umik, ni prostora za predajo in obup. Gremo dalje. Globje v vodo, ki mi je zdaj že do popka. Čutim kako reže vame. Do kosti. Peče, skeli. Prvih 15 – 20 sekund je neznosnih. Eno samo trpljenje. Ko ta uvodni šok preživiš in ne dopustiš, da bi te zgrabila panika, si že zmagal. Nasmejiš se svojim sotrpinom. Vsi vemo, kaj pomeni ta nasmeh. Vsi smo na istem. Emil pozorno spremlja dogajanje v vodi. Ne uide mu niti en gib vsakogar od nas. Opogumlja nas in bodri. On te stvari počne na dnevni bazi, mi pa prvič v življenju. Po približno štirih minutah sem začutil, da imam dovolj. Stopim ven z vode, tresem se kot pingvin. Sem danes prehlajen? Nikakor. Le možgani mi delajo malo bolje. Cirkulacija krvi je boljša. In prvič v življenju sem pozoren na svoje dihanje.

Izkušnja vredna ponovitve. Zagotovo.

Izkušnja, ki jo toplo priporočam tudi vam, čeprav je voda ledeno mrzla.

Dušan Jambrošič

Kolumna avtorja ne odraža nujno stališča uredništva.

Komentarji uporabnikov
Tagi