V nas še vedno biva otrok
Si kdaj prepevate pod tušem? Ali se nemirno prestopate dokler se vaš otrok s sanmi drča po hribu in komaj čakate, da prisedete zraven? Morda uživate v risankah za otroke ali pa se smejite, če komu spodrsne na olupku? Vse to so gotovo znaki, da imate v sebi otroka, ki si pusti biti norčav in neugnan.
Božiček že prejema pisma z željami otrok, na vas je, da mu jih pomagate izpolniti. A vendar – pozor! Dobro premislite preden se odločite za nakup, saj so reklame že nadležne in vsak svojega konja hvali, če je dober ali pa slab. Zaradi obilja ponudbe je največji problem, kako izbrati dobro, poučno ali zabavno igračo, ki bo otroku dala največ? Cena ni vedno merilo za dobro igračo, navsezadnje je toliko izbir, kolikor je ljudi. V Domžalah vabi k ogledu zanimiva razstava starih igrač s katero se predstavi zbiratelj Mohor Demšar, dolgoletni waldorfski učitelj. V intervjuju za prvi program Radia Slovenije je povedal nekaj zanimivosti na temo dobre igrače. Recimo, da obstaja razlika med sestavljankami živih bitij in stvari – živih bitij ne gre razstavljati in sestavljati, ker niso stroji in so to, kar so, le dokler so celota. Poleg tega pravi, da so puzzle omejujoče, ker vsak košček spada točno na določeno mesto in otroški domišljiji ne pušča nobene invencije. Mohor Demšar je zagovornik nedodelanih igrač, takšnih, ki jih otrok lahko nadgradi s svojo idejo. Tako postajajo materiali iz narave (kot so veje, rožice, listi, kamni in podobno) »igrače« z odprtimi možnostmi – nekdo bo v njih našel avion, drug konja, tretji pa človeka. V nedorečenosti materiala se odpira um in se vzbuja domišljija.
Nekateri izdelovalci igrač iz lesa pravijo, da so te veliko bolj cenjene v tujini, kot so pri nas. To se mi zdi razumljivo: naši starši so se igrali z ravno takšnimi igračami, ki jih zdaj odkrivajo in cenijo na tujem, mi pa se utapljamo v plastiki in kiču saj tega prej nismo imeli. Nekaj je v človeku, da venomer hrepeni po tistemu, česar nima in se posmehuje temu, kar ima pred nosom. Ko se bomo nasitili obilice neokusnih, cenenih in hitro razpadajočih igrač, se bomo morda tudi mi znova navduševali nad leseno vrtavko, punčko, vozičkom, ali nad kopitljačkom, ki ga bo otrok lahko izdelal sam. Na omenjeni razstavi, ki bo v Menačenkovi domačiji na ogled do 22. januarja 2022 si lahko ogledate zanimive primerke konjičev, pajacev na vrvici, preprostih punčk, a tudi avtomobilčkov, vlakcev in bagerjev. Kaj je pri teh igračah tako privlačnega? Predvsem toplina lesa, ki ga roka začuti v stiku z igračo. Potem je tukaj trajnost, saj jo boste lahko čez leta podarili svojim naslednikom. Nazadnje je pomembno tudi to, da taka igrača ne potrebuje baterije temveč človeško energijo za premikanje po prostoru. Pa postanemo ekološki na kvadrat!
Poleg razstavnih eksponatov je na voljo »igralni kotiček« kjer lahko otrok igračo poizkusi, se z njo spozna in poigra.
Morda se boste izdelave igrače lotili sami – ali kar skupaj z otrokom. Včasih so dovolj plastelin, storž, vejica, papir, škarje, barvice in nekaj domišljije, da nastane povsem izvirna in neponovljiva igrača. Čas, ki ga boste podarili otroku in sebi bo gotovo lepši od časa, ki bi ga prebili po trgovskih centrih v iskanju darila zanj.
Še pravljica za zimski čas, v zvočni obliki na povezavi: https://miomira.si/?p=971
Avtorica: Miomira Šegina