»V 25 letih bo zaradi krize z vodo ogrožena več kot polovica pridelave hrane na svetu.« #Ajdapiše

Naslov, ki sem ga dodelila tej kolumni, je naslov članka na MMC portalu (povezava), v katerem navajajo izsledke iz novega poročila Svetovne komisije za ekonomijo vode in ugotavljajo to, kar je zapisano v samem naslovu.

Naj navedem nekaj zanimivih dejstev iz poročila:

• več kot dve milijardi ljudi po svetu nima dostopa do varne pitne vode;
• 44 % svetovnega prebivalstva (3,6 milijarde ljudi) nima dostopa do varnih sanitarij;
• vsak dan umre 1000 otrok zaradi pomanjkanja varne vode.

Polovica prebivalstva se torej že spoprijema s pomanjkanjem vode, delež pa se še povečuje. Poročilo trdi, da je problematična tudi ocena, ki so jo vlade in strokovnjaki navedli za dnevno potrebo človeka po vodi na dan – do 50 litrov na dan. V poročilu trdijo, da dejansko potrebujemo okoli 4000 litrov vode dnevno za primerno prehrano in dostojno življenje.

Priznam: ta številka se mi zdi bizarno visoka. Ne znam si niti zares predstavljati, koliko je 4000 litrov vode. Niti če jo res toliko dnevno potrebujem. Verjetno jo veliko porabimo za pridelavo hrane, pa navsezadnje tudi oblačil in drugih stvari, ki jih potrebujemo, toda ko to porazdelimo, se mi vseeno zdi kar visoka številka. Pa vendar – nisem strokovnjakinja in to ni tema te kolumne.

Bolj me zanima resničnost te napovedi in pa vprašanje – kaj sedaj? Kaj naj naredim s tem podatkom, ki sem ga prebrala? Nas mora biti strah prihodnosti? Moramo ukrepati – pa sploh še verjamemo, da kot posamezniki ali skupina posameznikov lahko kaj naredimo? Se naj zgolj prepustimo toku in kar bo, pač bo? Nas mora skrbeti za naše zanamce? Je naša naloga, družbena odgovornost, skrbeti za svojo ozaveščenost in torej slediti dogajanju v svetu? Ali pa bi bilo dejansko bolje, da vse skupaj ignoriramo? Da morda celo nehamo slediti novicam, ki so v večini negativne?

Kolumno pišem na evropskem letališču, kjer vsi nekam hitijo. Zakaj ljudje letimo, če se zavedamo ogljičnega odtisa? Ker se nam mudi domov. Ker so dejansko letala (žal) v večini cenejša kot večina hitrih vlakov, čeprav bi vsaj jaz osebno vedno izbrala vlak, če je le neka primerljiva časovna opcija. Ljudje jedo čips, pijejo energijske pijače. Se ne zavedajo nevarnosti? Se. Ampak kaj naj? Lačni smo. Utrujeni smo. Ljudje brskajo po spletu in gledajo »neumne« posnetke, namesto da bi brali strokovno čtivo. Se ne zavedajo duševne praznote, si ne želijo napredovati? Si. Toda utrujeni smo.

Mislim in verjamem, da se zavedamo veliko nevarnosti, ki nam pretijo na krajši in daljši rok. Toda, kaj naj naredimo? Preživeti moramo ta trenutek, saj je to vse, kar imamo. Edina stvar, ki jo dejansko zares imamo.

In tako je tudi tukaj odgovor kot marsikdaj drugje: ravnovesje. Med našim vedenjem in ignoranco. Med našim strahom in ignoranco. Smotrno je biti previden, neumno pa prestrašen. Kajti kljub znanstvenim napovedim nas ne bi smelo presenetiti, če se vse obrne na glavo in narava ponovno vse naredi po svoje. Mi morda upravljamo malenkosti, neumno in ignorantsko pa je verjeti, da smo mi gospodarji tega planeta.

Ajda Vodlan (Ajda piše)

Kolumna avtorice ne odraža nujno stališča uredništva.

Ajda piše tudi novičnik (newsletter), na katerega se lahko naročite. Tako boste lahko na svoj e-mail prejeli njeno kolumno, objavljeno na našem portalu in druge zapise, ki jih objavlja, hkrati pa boste lahko prebrali tudi zapis, ki ni objavljen nikjer drugje. Na njen novičnik se lahko prijavite tukaj.