Svet se pa kar še vedno vrti naprej #Ajdapiše

Odpreš časopis (ali pa spletni portal novic) in čaka te kopica najnovejših informacij – toda kaj je zares novega? Škandalozne novice (se niti ne želim spuščati v raparske dvoboje in podobne neumnosti današnjih dni), novice o spopadih v Izraelu in Ukrajini (pa kolumne o teh), nekaj športnih novic (da se malce bolje počutiš), kanček kulture in to je to. Novice so tako ene in iste. Nič se zares ne spremeni. Ko se odpraviš na dopust in se digitalno povsem odklopiš, ter čez dva tedna začneš brati, nisi zares nič relevantnega izpustil.

Po eni strani me močno zmoti, da v Sloveniji kljub vsem tem inteligentnim napravam, ki hitro prevajajo, v slovenskem jeziku praktično nimamo novic o dogajanju po svetu. Očitno niso brane. In zakaj ne? Nas ne zanima, kaj se dogaja po svetu? Nekaj malega izvemo o EU, pa o omenjenih vojnih spopadih, tukaj pa se skoraj že konča zadeva. O Ameriki poslušamo le o Bidnovih spodrsljajih in predsedniški tekmi. Kaj so izzivi sodobne ameriške družbe, severne ali južne? S čim se ukvarjajo, kakšne težave rešujejo? Ne izvemo.

Dilema jajce in kokoš. Ali novinarji ne objavljajo drugačnih prispevkov, ker mi to beremo ali mi to beremo, ker drugega nimamo na voljo?

Ko preletim naslove vseh teh novic, se sprašujem, v kakšnem svetu živim? Omenjen reparski dvoboj me spomni, da je tudi Prešeren dvesto let nazaj Kopitarja javno okrcal preko poezije, ker se je ta spravil na njegovo delo. Veste, kaj je drugače? Nivo komunikacije. Način izražanja. Ko poslušam govorico ljudi dandanes, me včasih stisne. Kaj delamo iz našega lepega jezika? Ga res ne spoštujemo? Jezik smo spremenili zgolj v orodje za komuniciranje in pomembno je, da deluje. Zato pa tudi poezija dandanes ni več tako cenjena, ker je nerazumljiva. Lepota danes ni cilj, je sredstvo in to je tista nevarnost kapitalizma, na katero so opozarjali mnogi teoretiki. Kapitalizem ni le način proizvodnje, temveč se je skozi globalni liberalizem zažrl v vse pore našega življenja in vse spremenil v sredstvo za ustvarjanje (kapitala).

Nato berem novice o vojnih spopadih. Spominjam se, da sem pri urah zgodovine, ko smo se učili o največjih vojaških spopadih, spraševala, kako so navadni ljudje takrat živeli. V določenem obdobju so bile fronte odmaknjene od civilnega življenja in zanimalo me je, kako so živeli vsakdanje življenje, ko se je nekaj kilometrov stran dan za dnem odvijala bitka. Kako so se lahko poročali? Se veselili? Imeli otroke? Kako so vse to delali na okupiranem ozemlju? Se je življenju v času bombardiranja Londona ustavilo?  Ni se. Kar živeli so … Toda kako, me je zanimalo? In danes vem – svet se pač vrti naprej. Prve dni sirske vojne se nam je vse skupaj zdelo grozota, danes o tem skoraj ne govorimo več. Veste, da dejansko traja že več kot 13 let? Mi pa živimo naprej. Nergamo nad majhnimi vsakdanjimi stvarmi, sicer pa se trudimo preživeti. Na kakršen koli način pač uspemo. Verjetno tudi zato beremo bedarije, da odmislimo vse skupaj?

Ajda Vodlan (Ajda piše)

Kolumna avtorice ne odraža nujno stališča uredništva.

Ajda piše tudi novičnik (newsletter), na katerega se lahko naročite. Tako boste lahko na svoj e-mail prejeli njeno kolumno, objavljeno na našem portalu in druge zapise, ki jih objavlja, hkrati pa boste lahko prebrali tudi zapis, ki ni objavljen nikjer drugje. Na njen novičnik se lahko prijavite tukaj.