Super modni dodatek – strgane nogavice GUCCI kot izraz solidarnosti ali upora?

Najbrž ste tudi vi brali, slišali o novem modnem kriku modne hiše GUCCI – o strganih najlonkah. Zakaj bi kdorkoli odštel 160 evrov za strgane najlonke razen zato, da bi pokazal koliko ima pod palcem?! Enak »modni« učinek lahko dosežete z namernim trganjem starih najlonk, za precej manj denarja.

Strgane hlače so se prijele, zakaj se ne bi še strgane nogavice?! V katerem grmu tiči zajec?

Ugibam: Je nemaren izgled, ki smo ga nekoč pripisovali ljudem iz nižjih razrednih slojev, postal moden kot izraz solidarnosti z njimi?! Verjetno bi denar namenjen najlonkam usmerjen v katero izmed dobrodelnih organizacijah dosegel v tej smeri več, a tukaj gre za vidno izpostavljanje. Dobrodelnost je, če je ta prava, nevidna javnosti. Kdor se z njo izpostavlja, izkorišča revščino za svojo promocijo in to nima nič opraviti s humanitarnostjo. Tako kot ne zbiranje denarja elitnih društev na raznih veselicah in koncertih, ki jih potem delijo pomoči potrebnim. Bolje bi bilo in predvsem učinkovitejše, če bi elita svojim zaposlenim dajala pošteno plačilo za opravljeno delo.

Drug pogled. Biti urejen, pomeni ustrezati nekim družbenim normam starejše generacije, ki se jim mladi hočejo upreti in jih spremeniti. Mladim ni postlano z rožicam: krizni časi se lomijo na njih – težko dobijo redne službe, posledično temu kredite, kar pomeni, da do stanovanj ne pridejo. Razumljivo, da v takih pogojih ne želijo imeli otrok, ki bi postali potencialni socialni problemi. Ko bodo enkrat stari in »razumeli, kako se svet vrti«, bodo, morda, pripuščeni v krog vladajočih, se ve pod pogojem, da ničesar ne spreminjajo. Sprememb, ki jih zahteva in vidi kot nujne le mladost, se starost boji in jih zavrača. Zato dvigujejo revolucije mladi in neizkušeni, da bi na njihovih pogoriščih svoja mesta zasedle nove generacije otrok zatiralcev. Ker se miselnost deduje, tako kot krvna skupina. A mladost je, hvala bogu, še vedno norost: čez reko skače, kjer je most! Navsezadnje se spremembe dogajajo, če hočemo ali ne.

Tretji pogled. Svet vodijo starci. To je dejstvo, če pogledamo povprečno starost vladajočih. Človek doseže vrhunec intelektualnega in čustvenega razvoja v obdobju med 30-tim in 50-tim letom starosti, a državniki v povprečju močno presegajo to življenjsko mejo. Glede na odgovornost in zahtevnost položaja državnika, to »delo« od kandidata zahteva dobro duševno in fizično zdravje, ne le bogastvo in željo po moči, kar smo volivci radi spregledali in se nam je velikokrat maščevalo. V tem boju za oblast pa ženske po navadi potegnejo ta kratko: čeprav predstavljajo polovico populacije, pri odločanju o pomembnih zadevah v družbi nimajo besede. Morda niso tako vešče v samopromociji, so preveč čustvene ali pa so premalo diplomatske, imajo pa gotovo dober čut za organizacijo, sodelovanje in ustvarjanje humanih, socialnih in pravičnejših odnosov v družbi. In morda je ravno strgana najlonka njihov način upora proti temu in tako urejenemu svetu v katerem igrajo vlogo popolnoma urejenih, smehljajočih se in molčečih spremljevalk? Melanij, skratka.

Avtorica: Mimi Šegina