Smrt na družbenih omrežjih #Ajdapiše

Pred dnevi sem na Instagram profilu Mladinske knjige opazila naslovnico nove knjige »Deset razlogov, da takoj ukinete račune na družbenih medijih.« Kratek opis knjige je: »Znani znanstvenik po lastnih izkušnjah opisuje, kako so zlonamerne in škodljive plati svetovnega spleta sčasoma prevladale nad pozitivnimi.«

Ni prvič, da sem začela razmišljati o ukinitvi profilov (recimo čas, ko sem pogledala The Social Dilemma ali pa izvedela, da mnogi ustvarjalci teh omrežij, jih sami ne uporabljajo in prepovedujejo uporabo svojim otrokom) – že večkrat prej so me omrežja obremenjevala in sem želela pravzaprav pobegniti, vendar je bila moja služba vrsto let povezana s »prisotnostjo«. To se je sedaj spremenilo – čeprav bi morda kdo temu oporekal, saj če pišeš, moraš tudi objavljati svoje pisanje, vendar se s tem ne strinjam. Pisec svoje delo zaključi, ko zapiše zadnjo piko. Vse ostalo je delo drugih in njegova dobra volja.

Se je pa tokrat zgodilo, da sem začela o brisanju profilov bolj resno razmišljati. Kaj bi pomenilo, da izbrišeš profile, ki jih imaš? Zapustiš vse »delo«, ki si ga ustvarjal in dejansko v nekem virtualnem svetu pravzaprav umreš. Prenehaš obstajati.

Svoje sledilce na Instagramu sem povprašala, če tudi sami o tem razmišljajo. Nekaj jih je sicer odgovorilo, da o tem vse bolj razmišljajo, vendar pa večina o tem ne razmišlja. To me niti ne bi smelo presenetiti, saj tisti, ki so se o tem strinjali – verjetno niso več »gor«. Nato sem pobrskala po svetovnem spletu in našla kar veliko zadetkov na to temo. Ni malo ljudi, ki se je odločilo, da zapre svoje profile, saj so spoznali, da jim več odnesejo, kot prinesejo.

Kaj dejansko pa odnesejo? Čas, ki ga že tako nimamo dovolj. Polnijo nas z informacijami in vplivajo na nas, naše obnašanje in tudi počutje. Nastavljajo nam kvazi ogledalo, da se lahko ves čas primerjamo z nekom. Nagrajujejo nas (všečki) in grajajo (algoritmi). Odnesejo našo zasebnost. In še bi lahko naštevala. Predvsem pa mi ni všeč odvisnost, ki jo imamo. Seveda nismo vsi uporabniki enaki, toda večina, s katerimi sem se pogovarjala, se je strinjala, da večkrat dnevno vzame telefon in brska po omrežjih (»scrola«) brez nekega občutka. Nič ne iščeš, nič ne ustvarjaš, samo pač to delaš. Navada. In ko sem prebirala članke o ljudeh, ki so izbrisali profile, so skoraj vsi zapisali, da so še nekaj tednov po ukinitvi profilov sami sebe zalotili, ko so vzeli telefon, da bi brez pravega razloga samo nekaj gledali. Navada – odvisnost. Pogovorno povedano zabijamo čas na teh omrežjih. In kaj bi se torej zgodilo, če tega ne bi delali? Kako bi to vplivalo na nas, naše možgane? Naše počutje!

To nenehno polnjenje možganov s kratkimi informacijami pa predvsem vpliva tudi na našo sposobnost ohranja pozornosti. Spoznala sem, da sem se navadila na kratke objave, in vse težje mi postaja prebrati daljši članek, celo knjigo. Kaj bi se torej zgodilo, če možganov ne bi ves čas polnila z nepotrebnimi stvarmi (fotografijami znancev, njihovimi vsakdanjimi malenkostmi, nepomembnimi rumenimi novicami in vse ostalo, kar se najde na FB in IG)? Vse bolj namreč tudi verjamem, da naša izgorelost ne izhaja iz preobremenitve na službenem ali družinskem področju, temveč ravno to: preobremenitev možganov z informacijami. Kdaj smo nazadnje nekje čakali in nismo brskali po spletu? Nismo brali novic na nekem ekranu (tudi na avtobusih so sedaj že ekrani) ali pa poslušali novic? Samo bili, obstajali v tišini in čakali. Kdaj smo se nazadnje dolgočasili?

To me spomni še na en članek, ki sem ga brala pred kratkim – statistika kaže, da vse več na družbenih omrežjih zgolj sledimo in vse manj objavljamo. Nekoč smo delili vse, pa se potem zavedali nevarnosti tega. In tako danes zgolj še prejemamo informacije ter si polnimo glavo z njimi.

Vse več razlogov najdem, da »umrem« na družbenih omrežjih. Pa vendar … kaj pa vse tisto dobro, kar je na teh omrežjih? Povezanost z ljudmi, ki jih sicer ne vidim vsak dan in skupnost, ki jo najdeš na spletu, bazirana na osnovi tvojih zanimanj (prav na spletu sem spoznala mnoge knjigoljubce, navdušence nad vintage oblačili ipd.). Kje bom torej spoznala te ljudi? Kje se bom obveščala o različnih dogodkih? Kaj vse bom zamudila? Kdo vse bo neopazno odšel iz mojega življenja? Pa tudi iskreno povedano – verjetno bom pozabila na večino rojstnih dni in tako ne bom čestitala ljudem, saj me Facebook ne bo opozoril. Kje bom delila svoje kolumne? Pa kakšne dobre fotografije? Jih bom pošiljala po smsih prijateljem? Ali pa sploh ne? Je to še možno v teh dneh, da samo nekaj narediš in ne objaviš?

Morda pa ne potrebujemo vsega tega, kar menimo, da nam prinaša ta prisotnost? Morda pa (žal) ne potrebujemo vseh teh ljudi. Morda pa se moramo več družiti v živo. Ali pa pomisliti na vse tiste, ki jih že imamo v življenju (v realni in ne virtualni obliki). Kajti samo spomnimo se na čas korone, da smo lahko še tako zelo virtualno povezani, pa imamo dejansko na koncu dneva dovolj teh povezav, in želimo le še pristna srečanja v živo.

Danes profilov še ne bom ugasnila, vendar pa o tem ne bom nehala razmišljati. Vse bolj me zanima, kdo so tisti, ki niso prisotni (kdo želim biti jaz in kdo mi je vzor?) in kakšno je življenje, ko nisi virtualno prisoten. Kajti naj povem, da med tistimi zadetki na spletu, ki sem jih našla: vsi so govorili o tem, kako se jim je življenje izboljšalo, in prav nihče ni objavil, da je življenje tako zelo slabše. Ali sploh slabše. Poudarili so: biti prisoten tukaj in sedaj, živeti – ne pa živeti skozi objektiv z namenom objave.

Besedilo: Ajda Vodlan (Ajda piše)

Kolumna avtorice ne odraža nujno stališča uredništva.

Ajda piše tudi svoj tedenski novičnik (newsletter), na katerega se lahko naročite. Tako boste lahko na svoj e-mail vsak teden prejeli njeno kolumno, objavljeno na našem portalu in druge zapise, ki jih objavlja, hkrati pa boste lahko prebrali tudi bolj intimen zapis, ki ni objavljen nikjer drugje. Na njen tedenski novičnik se lahko prijavite tukaj.