Sem pozitivna? #Ajdapiše

Za kratek čas je v četrtek zjutraj sneg virusu ukradel pozornost. Potem pa smo se vrnili v realnost, ko je vlada sporočila svoje zadnje odločitve.

Vremenska napoved je bila zelo »jasna« – sneg bo. Pa verjetno nisem edina, ki je vseeno podvomila o tem, ali bo sneg, sploh pa če ga bo res toliko. Vendar ga je res zapadlo prav toliko kot so obljubljali. Vesela sem, da se niso zmotili, vendar pa si želim, da se meteorologi sedaj uštejejo in ne bo napovedanega dežja, temveč da bi ta belina ostala do januarja.

Družbena omrežja so bila polna fotografij snega – navdušenja nekaterih in jamranja drugih. Predvsem negodovanja nad zimsko službo. Otroci pa so bili presrečni. Že navsezgodaj so zavzeli bližnji hrib in se podili po snegu. Slišal se je smeh in za trenutek se je zazdelo, da je vse kot je bilo prej. Ko je zunaj tako hladno in imamo šal, se tudi maske zakrijejo in na prvi pogled je to en klasičen decembrski dan. Samo da ni.

2020 si bom zapomnila predvsem kot leto, ki me je naučilo, da nič ni nemogoče. Prav nič. Policijska ura, zaprte šole in trgovine, delo od doma, zaprte državne in občinske meje ter še vsi drugi ukrepi, ki so se mi prej zdeli nekaj nerealnega. Nekaj iz preteklosti, iz časa vojn, ali pa nekaj kar gledamo na televiziji. Otroško veselje pa me je spomnilo, da nobeni časi niso popolnoma črni. Skozi naša življenja se prepletata žalost in veselje. Samo zgodovinski učbeniki postavljajo določene datume za velike mejnike in opišejo preteklost kot črno – belo. Dejstvo pa je, da je veselje tudi v času vojn in žalost v času miru. Sprašujem se, kako bodo leto 2020 opisovali zgodovinski učbeniki prihodnosti. Zapisane bodo velike spremembe, ukrepi in mejniki. Razloženo bo, kako je vse to, kar danes doživljamo, vplivalo na prihodnost. Vse bo imelo razlago, vzroke in posledice. Vendar pa bodo ti učbeniki kot so današnji učbeniki in popolnoma bodo zanemarili vsakdanjik, življenje in predvsem zgodbe posameznika. Seveda je po eni strani razumljivo – zgodovine je tako veliko in naučiti se želimo čim več podatkov, kaj in kdaj je bilo. Pa vendar, sem vedno pogrešala ta vidik, ki se mi je zdel najpomembnejši. Ki zgodovini daje pridih realnosti – da je bilo neko obdobje ne le čas velikih revolucij in vojn, temveč tudi obdobje neke generacije ljudi. Sicer res hitro dobiš občutek, da je čas vojne obdobje, ko ni čisto nič smeha. Ko ni ljubezni, ni porok in ni rojstev. Ko ni življenja! Seveda pa to ni res. Tako kot ni res sedaj.

Dobre stvari se dogajajo. Smeh, veselje. Druženja preko spletnih aplikacij. Nove poslovne priložnosti. Naša »mala« življenja gredo naprej ne glede na velike zgodbe zgodovine. Prilagodimo se situaciji in preprosto živimo, ker drugače sploh ne gre. Korona je mnogo spremenila, vendar občutim, da prehitro zapademo v retoriko, kako hudo in težko je danes, pred tem pa je kar šlo. Kot da je bilo vse tako lahko in enostavno pred februarjem 2020. Pozabljamo, da smo tudi takrat imeli bitke in težke trenutke. Življenje ni lahko. Vendar mora biti naš fokus tudi na pozitivnih zgodbah in lepih trenutkih. Tistih najmanjših malenkostih, ki nam polepšajo dan. Trenutno je situacija res zaostrena, zato se morda takšni trenutki zdijo celo »ukradeni«. Tisti nedolžni delikti – ko s kolesom narediš malce večji krog in prečkaš občinsko mejo. Ko piješ kavo na cesti. Ko se odpraviš na večerni sprehod po snegu, čeprav je že policijska ura. To so majhni ukradeni trenutki, ki dajo občutek svobode in tega da imaš življenje v svojih rokah. Pa saj ni potrebno, da so delikti, lahko so tudi zgolj »navadne malenkosti«, ki nam polepšajo dni. Voščilnice v teh dneh, ki pridejo po pošti. Dobro kosilo, ki si ga naročimo na dom. Ali pa nekaj drugega … morda smeh otrok, ki se spuščajo po hribu.

Dajmo pozornost dobrim zgodbam, lepim trenutkom in ne le najnovejši statistiki. Naj pozitivnost ponovno označuje nekaj lepega – tisto optimistično in veselo. Sploh v tem decembru, ki si zasluži biti prazničen, pa čeprav na nekoliko drugačen način. Ne prepustimo virusu prevelikega vpliva. Ne pustimo, da pozitiven dobi le en, ta nov pomen – in verjetno ste pri branju naslova pomislili nanj. »Toda kako smo zadovoljni; da, kako srečni, kljub vsemu,« zapiše v knjigi Kljub vsemu rečem življenju da Viktor E. Frankl. Knjiga opisuje življenje v taborišču med drugo svetovno vojno. Situacije ne izbiramo. Kar izbiramo, je naša reakcija. Močno verjamem, da smo »vedno« lahko nesrečni. V soncu in dežju. Lahko pa »vedno« srečni. Zato priznam – pozitivna sem v teh časih. Z veseljem poslušam tiste, ki znajo najti trenutke užitka, ker mi polepšajo dan. Jamranje mi ga pač ne. Ne izogibajmo se težkim temam in realnosti, pa vendar nehajmo s tem stereotipom, da Slovenci pač jamramo. Kot da je to nekaj, kar imamo v krvi, v genih. Sedaj, morda bolj kot kadarkoli prej, je čas za dobre zgodbe, je čas za umetnost, čas za kreativnost, čas za veselje in radost. Čas, da rečemo življenju DA – in to z nasmehom.

Ajda Vodlan (Ajda piše)

Kolumna avtorice ne odraža nujno stališča uredništva.

Ajda je s pred kratkim začela pisati tudi tedenski novičnik (newsletter), na katerega se lahko naročite. Tako boste lahko na svoj e-mail vsak teden prejeli njeno kolumno, objavljeno na našem portalu in druge zapise, ki jih objavlja, hkrati pa boste lahko prebrali tudi bolj intimen zapis, ki ni objavljen nikjer drugje. Na njen tedenski novičnik se lahko prijavite tukaj.

 

Komentarji uporabnikov
Tagi