Samo, da je zdrav!

Večkrat zasledim akcije zbiranja donacij za zdravljenje otrok, ki imajo kakšno redko bolezen in je njihovo zdravljenje za zdravstveni sistem prevelik zalogaj. Ne vem, ali število teh primerov narašča, če pa, je to gotovo rezultat več dejavnikov: slabša kvaliteta okolja, manj zdrav način pridelovanja in predelave hrane, stres, premalo stika z naravo in še marsikaj drugega. Res pa je, da življenje ni bilo nikoli enostavno in da so otroci nekoč pogosto umirali zaradi podhranjenosti, nalezljivih bolezni, težkega dela, danes pa se nam zdi smrt vsakega otroka nekaj, kar se ne bi smelo in moglo zgoditi. Pa temu ni tako. Dokler sam nimaš izkušnje izgube otroka, tega ne dojemaš kot možnost, potem pa izveš, da lahko že pri nosečnosti prihaja do zastoja srca ali do zadušitve s popkovnico, včasih še zdravniki ne vedo točnega vzroka smrti ploda.

Opazujem mlade mamice in očete s koliko pozornosti skrbijo za svoje mladiče, kar ni nič nenavadnega – še živali, sploh pa samice, ščitijo svoj naraščaj z vsemi močmi, kako pa ne bi človek? Dandanes imamo vsi prevelika pričakovanja in si želimo najlepšega, najbolj očarljivega otroka, ki ga bomo z veseljem kazali na družbenih omrežjih in bodo nanjo, nanj vsi ponosni. Kaj pa, če se otrok rodi z kakšno napako, ali bolje rečeno – drugačen? To je vedno šok za starše, svojce in je nekaj, kar zmoti mimoidoče. Časi, ko so take otroke skrivali doma, pred svetom in soncem, so mimo. Na srečo. Medicina, sploh pa kirurgija, dela danes čudeže in marsikatera pomanjkljivost s katero se človek rodi ni več bav bav zaradi katere bi moral živeti manj lepo življenje. Res pa je, da nekateri tega dodatnega bremena ne prenesejo in trpijo bolj kot bi bilo treba. Vse je v glavi in prepričanju.

Na svoje otroštvo imam lepe spomine, čeprav sem se rodila z zajčjo ustnico in so se naši kirurgi šele učili, kako se tej stvari streže. Gotovo sem imela veliko srečo, da sem imela starše, ki so zame naredili vse, kar so lahko in me spodbujali, da počnem to, kar počnejo drugi otroci. Potrebovala sem dodatne vaje za govor, ki sem jih delala doma, ko sem brala in se učila na glas, kar mi je izjemno koristilo. Zajčja ustnica je lahko lažje ali težje oblike, moja je bila najtežja, a sem s pomočjo prizadevnih in ljubečih staršev, zdravnikov, protetikov in svoje trdne volje dosegla, kar sem si začrtala. In to ni bilo lahko, komu pa je? Čudi me, da se otrok oziroma ljudi z zajčjo ustnico ne da videti na modnih pistah, športnih tekmovanjih, kot voditelje, voditeljice oddaj, igralke in igralce – skratka tam, kjer bi jih srečevali kot običajne ljudi? To pomeni, da ovire pri dojemanju »primernega« še obstajajo in se javnost trdno oklepa pojmov idealne lepote in pojavnosti. Kar je škoda, ker se tako še bolj utrjujejo manjvrednostni kompleksi, ne samo pri drugačnih temveč tudi pri »običajnih« ljudeh. Mediji, industrija lepote in tvorci idealnih podob od tega živijo, to ni nič novega. A tudi to se bo spremenilo, ko se bomo zgledovali po drugih človeških lastnostih in ne le po zunanjosti, ki več prikriva kot razkriva.

Všeč mi je bil zapis mamice s spleta, ki je rodila otroka z zajčjo ustnico in ga priporočam tudi vam v branje. Tako zaključi svoje razmišljanje: Zdaj razumem, kaj pomeni: “Važno, da je otrok zdrav.” Naučila pa sem se tudi bolj sprejemati. Hitro lahko koga postrani pogledamo glede na njegov videz. Pa ne vemo, kaj je moral dati posameznik čez, kaj še mora dati. Tudi Marcela bodo morda zafrkavali zaradi zobkov, morda bo imel oslabljen govor. To me skrbi, saj so lahko otroci zelo nesramni. Ne moreš obsoditi človeka na prvo žogo, če ne veš, kaj je v ozadju. (Vir: si.aleteia.org)

In ravno to počnemo – obsojamo, se posmehujemo ali zaničujemo druge ne da bi se zazrli vase, v svoje pomanjkljivosti, ki jih skrbno prikrivamo iz strahu, da bi nas obsojali, se nam posmehovali ali nas zaničevali. Tako to gre.

Uživajte v dnevu, ki je pred vami!

Avtorica: Miomira Šegina (miomira.si)

Kolumna avtorice ne odraža nujno stališča uredništva.