Preteklost je del naše prihodnosti #Ajdapiše

Ta teden sem bila na novinarski konferenci, ki jo je organizirala domžalska Založba Miš ob izdaji kar zajetnega kupčka knjižnih novosti, in ko sem poslušala Vinka Möderndorferja pripovedovati o svoji novi knjigi Zvezda, žlica in ura, ki je del nenavadne trilogije (prva knjiga je Odštevanje, ki je tudi sicer prva knjiga nove zbirke za odrasle .pika), sem se odločila, da je skrajni čas, da svojo kolumno zopet posvetim eni mojih največjih ljubezni – knjigi. Še večja ljubezen je, če je to slovenska knjiga in takšnih pri Založbi Miš ne manjka. To ne bo kolumna o knjižnih novostih te založbe (četudi jih omenim), temveč predvsem kolumna o (ne)pojavnosti knjige v slovenskem medijskem prostoru in pomembnosti slednjega za razvoj družbe in tudi demokracije.  

V marcu sem že objavila kolumno, ki sem jo posvetila knjigam. Rada berem in rada pišem o knjigah, torej to je prvi razlog takšne objave. Drugi je altruističen: želim si, da bi ljudje več brali. In tretji se mi zdi sploh pomemben: v slovenskem medijskem prostoru je knjigam namenjenega premalo prostora. Nekaj o knjižnih novostih najdete na MMC portalu pa v določenih časopisih, v Delu recimo, kje drugje pa jih že težje zasledimo. Morda kakšna recenzija, vsekakor pa ne obstajajo rubrike, ki bi bile namenjene le knjigam. Že rubrika Kultura je na državnih medijskih portalih veliko slabše zastopana kot športna rubrika. Naj vam ponudim zgolj nekaj konkretnih podatkov:

• na portalu 24ur (ki je vsaj včasih veljal za najbolj obiskanega, ne vem, če to še velja) rubrike kultura ni – šport je;
• na portalu Siol prav tako ni rubrike kultura, je pa šport (Sportal);
• na portalu N1 prav tako ni posebne rubrike kultura;
• na portalu MMC je posebna rubrika kultura, pa vendar je na prvi strani najprej šport;potem kultura;
• enako kot na MMC, je tudi na portalu časopisa Delo.

Preden s prstom pokažemo na urednike in novinarje, si nalijmo čistega vina in se sprijaznimo z dejstvom, da ljudi veliko bolj zanima šport kot pa kultura, vsaj statistika na spletu kaže temu tako. Podatka, če je to drugače pri branju tiskanih časopisov, žal nimam. Veseli pa me, da je v lokalnem Slamniku velik del namenjen kulturi. Na portalu domžalec pa ne namenjamo poudarka zgolj kulturi, temveč je nastala samostojna rubrika namenjena prav knjigam in branju – Beremo. In v tej rubriki boste tudi našli več zapisano o omenjenih knjigah Moderndorferja (https://domzalec.si/kultura/beremo/vinko-moderndorfer-odstevanje-in-zvezda-zlica-in-ura/), saj rubriko Beremo skrbno dopolnjujejo domžalske knjižničarke. No, pa saj sem o knjigi pred kratkim tudi sama pisala v eni kolumni.

In zakaj težim s knjigami? Ker rezultati mednarodnih anket jasno kažejo, da bralna pismenost v zahodnem svetu upada, prav tako rezultati za Slovenijo. V skandinavskih državah so se odločili, da ne bo stali križem rok. Ko so politiki dobili zaskrbljujoče rezultate, so na državni ravni uvedli spremembe, saj se dobro zavedajo, da je za razvoj demokracije potreben tudi družbeni razvoj. Če želimo, da demokracija živi, moramo imeti usposobljen demos. Kakšen je ta demos, če ne bere? Če ni sposoben razumevanja težjih besedil, ker ima težave s koncentracijo in ker besedni zaklad vsako leto upada? Vse to je namreč posledica razvoja video vsebin in družbenih omrežjih, analize pa jasno nakazujejo, da se v možganih odvijajo drugačni procesi, če smo sposobni analitičnega branja daljših besedil in če imamo določeno znanje shranjeno v naši glavi, ne le na spletu. Manj bomo brali, bolj razdeljen in populističen svet bo nastajal. Si to želimo?

In naj zaključim z besedami pisatelja Moderndorferja, ki se v svoji drugi knjigi dotika predmetov kot nosilcev spomina in preteklosti: »Živimo v groznem času, ko se nam preteklost zdi ničvredna. Važni so novi ljudje, novi predmeti. Če pogledamo k Starim Grkom, lahko vidimo, da so preteklost drugače obravnavali, prav tako je bil drugačen odnos do starešin, ki so nosilci modrosti. Preteklost je prihodnost. In ker se tega ne zavedamo, tudi resnice ni. Pa to ne pomeni, da moramo preteklost slepo častiti, temveč se zavedati, da jo je potrebno ceniti in spoštovati, ker je del naše prihodnosti.«

P.S. Na predstavitvi pa me je sicer navdušilo tudi nadaljevanje serije Srebrna sekira izpod peresa Aksinje Kermauner in Silvestra Vogrinca z naslovom Perunova sekira, ki je mladinski roman in združuje primesi zgodovine, odraščanja, karateja, znanstvene fanastike pa tudi nekdanjih slovanskih religij. Prva knjiga te zbirke, Orfejeva lira, je bila odlična! Veselim se tudi branja otroške slikanice Tihomir iz Strahomirja, saj na zabaven in prikupen način naslavlja različne oblike strahu (medved je plašen in želi mir, čapljo je strah, da ni zdrava, zajček pa je čisto preveč pogumen in ga je strah, da bi bil neopažen – kar zagotovo ni). Z zelo zanimivo naslovnico pa me je pritegnil tudi prevod Svetlikanje: divja čudesa bioluminiscence. Več ne povem – kar poglejte si naslovnico in boste vedeli, kaj sem imela v mislih. Knjig je še nekaj,  prostora pa premalo. Bo pa v prihodnosti zagotovo še kakšna kolumna namenjena tem pomembnim predmetom …

Ajda Vodlan (Ajda piše)

Kolumna avtorice ne odraža nujno stališča uredništva.

Ajda piše tudi novičnik (newsletter), na katerega se lahko naročite. Tako boste lahko na svoj e-mail prejeli njeno kolumno, objavljeno na našem portalu in druge zapise, ki jih objavlja, hkrati pa boste lahko prebrali tudi zapis, ki ni objavljen nikjer drugje. Na njen novičnik se lahko prijavite tukaj.