Praznično vzdušje #Ajdapiše

V teh dneh pred božičnimi prazniki sem razmišljala: kaj sploh pomeni praznično vzdušje? Ali je prisotno? Kje se nahaja? Kaj delamo narobe, da ga ni (ob predpostavki – če ga ni)?

Priznam, sem bolj pesimistična kot mesec dni nazaj. Takrat sem še (naivno) verjela, da preživimo višek korone meseca novembra in nato se bo počasi umirjalo. Sedaj pa virus še bolj aktivno razsaja po Evropi, tudi po vseh tistih državah, ki so že toliko precepljene, da smo jih imeli za varne. Čez noč je Evropa zopet temnordeča. Kako naj torej v teh dneh, ko pred seboj vidimo le črne oblake, ohranimo optimizem, predvsem pa kako naj v teh dneh sploh zavlada praznično vzdušje? Ali je to sploh mogoče?

Kaj pravzaprav je praznično vzdušje? So to kuhančki na ljubljanskih stojnicah? Dogodki v živo? Druženja v velikih številih? So to draga darila? Okusni piškoti? Nič od naštetega, pa verjetno vse skupaj kot celota. Je občutek veselja in optimizma, ki si ga pričaramo s prazničnimi pesmimi in dobro hrano ter družbo. Toda vse prevečkrat je to tako zelo umetno in prisiljeno, da ni nič čudnega, ko temu sledi januarska depresija. Realno življenje namreč ni tako sanjsko, kot si ga pričaramo med prazniki. Mar je to naš modus operandi preživetja? Da si moramo ustvariti umetno okolje veselja in radosti ter na tak način lahko preživimo? Temu sledi žalostno obdobje, nato obdobje pričakovanja novega umetnega veselja, umetno veselje in krog se ponovi. Je to naše življenje?

Čas korone nam je ponudil nekaj neprecenljivega: možnost, da vse tisto, kar smo imeli za »normalno, naravno in zagotovljeno« analiziramo. Ocenimo stanje, kaj sploh delamo. Delo od doma je čudovit primer, saj so se mnogi podjetni direktorji odločili, da ni smotrno pet dni na teden delati v pisarni. Delavci so bolj zadovoljni, podjetje pa ima manj stroškov. »Win – win« situacija torej. Ali bi se ta sprememba pojavila brez korone? Ali bi se pojavila tako hitro in ne šele čez recimo 20, 50 let? Ljudje smo bitja navad in tako težko jih spreminjamo. Ne maramo jih spreminjati pravzaprav. Vse prevečkrat naše rituale, naš način življenja, predvsem pa naš način razmišljanja vzamemo »zdravo za gotovo«. Ni torej druge opcije. In v tej luči so prazniki bili enaki vsa ta leta: predvsem ena velika evforija. Prekomerno nakupovanje, hitenje z dogodka na dogodek, z ene večerje na drugo večerjo, predvsem pa odmik od vsega tistega, kar bi dejansko morali praznovati v tem času – umiritev, povezava s samim seboj in z naravo ter svojimi najbližjimi. Božični prazniki imajo predkrščansko tradicijo, ko so ljudje praznovali predvsem »vrnitev luči«, torej čas novega sonca, ko noči zopet postajajo krajše in dnevi daljši.

Stojim sredi Domžal v vrsti za tatarski biftek z mnogimi drugimi ter se spomnim, ko sem v tistih prvih mesecih korone spomladi 2020 z masko čakala pred istim Mesnim centrom Luka. Takrat je bilo še vse tako nenavadno in to je bilo obdobje, ko je mesto samevalo. V glavi imam sliko, ko se s kolesom peljem skozi mesto, mimo SPB-ja in ni bilo nikogar. Strašno! Sprašujem se, kaj smo spremenili v tem času. Virusa nismo izbrali, niti ukrepov, niti še milijon drugih stvari. Tako veliko ni odvisno od nas samih, toda tisto kar doživljamo, pa je. Ali smo izkoristili to unikatno priložnost in razmislili: kaj so prazniki? Že lansko leto so bili prav te prazniki drugačni, toda ko nas gledam, opazim, da se nismo spremenili. Še vedno zadovoljstvo iščemo izven nas v materialnih stvareh in morda še bolj hitimo kot smo prej, ker imamo občutek, kaj vse smo zamudili v tem letu in kaj vse še zamujamo. Praznično vzdušje se skriva v pomirjenosti – v prijetnem vonju piškotov, ki jih spečemo sami, ker smo si vzeli čas. Skriva se v vonju kuhanega vina, pa naj bo narejeno doma ali postreženo v kavarni, važna je družba in prijeten pogovor. Skriva se v majhnih pozornostih, ki jih namenimo tistim, ki jih imamo najrajši. Predvsem pa je praznično vzdušje v nas samih. To ni evforija, temveč sta pomirjena radost in veselje. Praznično vzdušje ni naivno pričakovanje, da bo prihodnost rožnata, temveč je veselje. Veselje, ker praznujemo življenje, ko hkrati posedujemo samozavest, da bomo preživeli vse, kar nas čaka. Praznično vzdušje je radost, da smo živi – tukaj in sedaj. Praznično vzdušje je tako prisotnost v danem trenutku. Lepo praznujte!

Ajda Vodlan (Ajda piše)

Kolumna avtorice ne odraža nujno stališča uredništva.

Ajda je lani začela pisati svoj tedenski novičnik (newsletter), na katerega se lahko naročite. Tako boste lahko na svoj e-mail vsak teden prejeli njeno kolumno, objavljeno na našem portalu in druge zapise, ki jih objavlja, hkrati pa boste lahko prebrali tudi bolj intimen zapis, ki ni objavljen nikjer drugje. Na njen tedenski novičnik se lahko prijavite tukaj.

 

Komentarji uporabnikov
Tagi