PRAZNA PŠATA #Ajdapiše

Zadnjih pet let se vsakodnevno sprehajam ob Kamniški Bistrici in na poti prečkam leseno brv čez Pšato. Prejšnja leta se je zgodilo, da se je Pšata občasno posušila v avgustu in se je ustavil njen pritok v Bistrico. Letos sem to prvič opazila v juniju, sedaj pa j to že stalna praksa v juliju. Potok se je tako močno posušil, da so nastala kar ločena območja vode, ki med seboj niso povezana. Voda na teh območjih je vroča, predvsem pa izjemno motna, polna rojev komarjev. Potok je tako izsušen in gladina tako nizka na tistem predelu, ko se izteče potem v Bistrico, da še kar nekaj časa ne bo pretočna. Sklepam, da eno močno deževje tega ne bo rešilo. Kdaj pa se lahko obetamo več dni deževja skupaj?

Ko sem na svojem Instagram profilu vprašala sledilce, kje opazijo klimatske spremembe v domačem okolju, so bili odgovori podobni – vidimo izsušene potoke, rože, ki venijo zaradi vročine in pridelke, ki se posušijo. Mnogi vodnjaki so prazni, deževnice smo porabili. Opazimo spremembe. Vročinski vali niso več redkost, zdi se, da sploh niso več v valovih, ampak so že kar stalnica. Navsezadnje pa je tudi veliki požar na Krasu, za katerega so kriminalisti sedaj potrdili, da ni bil podtaknjen.

Spremembe se dogajajo. Vendar to vemo že dlje časa – generacije mojih staršev mi ves čas govorijo o belih zimah, ko so bile gore snega. Sprememb opazimo, ko so že močno očitne, tako kot jeseni sprva ne opazimo prvih listov, ki odpadejo, očitno nam pa postane, ko so gola drevesa.

Nekateri že dlje časa opozarjajo na klimatske spremembe in napovedujejo apokalipso, nekateri opazijo spremembe in se zavedajo, da bomo morali spremembe narediti tudi mi v našem načinu življenja in so nekateri, ki ostajajo v celoti skeptični. Zgodovina nam je že večkrat povedala, da radikalizem nikoli ni dober odgovor, ne v levo in ne v desno.

Morda bi morali spremeniti naše razmišljanje – mi ne rešujemo Zemlje, temveč človeštvo. Zemlja je obstajala že davno pred nami in močno verjamem, da nas bo preživela. Zgodovina pa je polna živalskih vrst, ki izumirajo in kot je ugotovil Darwin to predvsem zato, ker se ne prilagodijo. Naša rešitev je torej zgolj v prilagoditvi. Boli nas in strah nas je, ker prilagoditev vidimo predvsem kot nazadovanje, vidimo jo kot poslabšan življenjski stil. In upravičeno nas je strah. Evropska birokracija je s svojimi pravili močno vplivala na evropsko kmetijstvo z željo, da ga spremeni v bolj trajnostno, bolj ekološko. Pretirana uporaba škodljiv snovi vsekakor ni zaželena, toda ko hrana postaja dražja in dražja, kdo prvi »nastrada«? Revni. Sledi mu srednji sloj, ki že postaja vse bolj reven … Vprašanje je torej, ali ta evropski aparat in evropska birokracija resnično rešuje težave malega človeka ali zopet preko lobističnih vplivov bogatijo posamezniki?

Upravičeno nas je strah, ker vidimo, da spremembe so. Da se zapirajo javni tuši na plažah, da že obstajajo restrikcije pitne vode na delih Slovenije. Strah nas je iz enega samega razloga. Ne zato, ker je situacija že neobvladljiva in tako strašna. Temveč ker so nam izkušnje pokazale, da mali človek v Sloveniji vse prevečkrat ostane sam in ga sistem, njegova lastna država, kateri plačuje davke in prispevke, ne reši. Ne pomaga mu takrat, ko jo potrebuje.

Ko torej prihaja jesen in se dražijo surovine, dražijo se energenti in draži se hrana, kaj bo z malim človekom? So ukrepi, ki jih vlada sprejema zadostni? Revščina je v Sloveniji obstajala že dve leti nazaj, ko smo bili v odlični (gospodarski) kondiciji. Kaj bo sedaj? Da cenimo pitno vodo v Sloveniji, smo dokazali na referendumu. Do nje imamo na koncu dneva v večini še vedno spoštljiv odnos, čeprav nam je velikokrat popolnoma samoumevno, da jo imamo. Bodo vodilni zagotovili, da jo bomo imeli tudi v prihodnosti? Vsi – enakovredno in pravično? Bomo imeli dovolj hrane, ko jo že sedaj nekateri niso imeli – ali pa so nekateri jedli nezdravo poceni hrano, drugi pa se prehranjevali dobro.

Največja nevarnost za klimatske spremembe tako morda ni konec Zemlje in njenih določenih virov, temveč konec človeštva. Pa morda ga nam ne bo zadala Mati Narava sama, temveč si ga bomo zadali mi sami, ki smo človek človeku volk, kar pa seveda že vemo. Mi, ki ne bomo pravično razdelili in mi, ki si bomo postavili taka birokratska pravila, da bomo sami sebi odrezali roke in noge.

Navsezadnje pa mi, ki to pišemo in beremo, nismo »mi«. Tisti krivi ne berejo tega, temveč uživajo na svojih privatnih otokih, jahtah, kjer je hrane in vode dovolj, ter kjer bo klima delovala, tudi ko bo pri nas prepovedana. Tako kot v časih korone, ko so se najbogatejši državljani sveta umaknili pred pandemijo v svoje privatne dvorce, kolonije, resorte. Dober citat sem slišala v eni seriji, ki odlično opiše situacijo – milijarderji, če tudi ne-krivi, so krivi moralnih zločinov. Nihče ne more biti tako bogat na pravičen način, čeprav je morda legalen.

Ajda Vodlan (Ajda piše)

Kolumna avtorice ne odraža nujno stališča uredništva.

Ajda piše tudi svoj tedenski novičnik (newsletter), na katerega se lahko naročite. Tako boste lahko na svoj e-mail vsak teden prejeli njeno kolumno, objavljeno na našem portalu in druge zapise, ki jih objavlja, hkrati pa boste lahko prebrali tudi bolj intimen zapis, ki ni objavljen nikjer drugje. Na njen tedenski novičnik se lahko prijavite tukaj.