Pozdravljena, soseda!

Ne vem, kdaj in zakaj se je zgodilo, da so se sosedje in znanci nehali pozdravljati? Je to vzrok ali posledica nečesa, kar se je prikradlo med ljudi v času, ko smo mislili, da smo sami sebi dovolj; ali so od nekod prišle nikomur ne pojasnjene zamere? Kdo ve, lahko pa je vse skupaj le stvar lenobe … Tako smo v nekem razvlečenem času postali nekulturni.

Srečujem mlade družinice, z ljubkimi otroki, ki so lepo vzgojeni, a le malokdo izmed njih pozdravi na stopnišču ali na ulici. Starejši smo, ko smo bili otroci, pozdravljali vse povprek, če so le bili za glavo višji od nas. Tudi odrasli so odzdravili, včasih celo z nami poklepetali, nam dali kakšen bombonček, se z nami nasmejali. Sem v srednjih letih in imam zelo rada otroke. Od nekdaj sem jih imela v čislih. Vem, da so večinoma nedolžni, igrivi, nagajivi, včasih tudi sanjavi, resni. Gledajo na nas z velikimi očmi in pričakovanji. Imajo nas za nezmotljive, ker smo odrasli. Mi že vemo, kaj je prav. In nas kopirajo v mislih, obnašanju.

Mladi smo bili vsi, morda pa stari ne bomo enako, prav zato bi življenje in to kar nam prinaša, lahko sprejeli s hvaležnostjo. Ti stari ljudje, ki se danes premikajo po polžje, so nekoč tekli, so delali nadure, so gradili ceste in tovarne, rojeni po drugi svetovni vojni, so bili prikrajšani za vse. Zato so upali, da bo to, kar so zgradili, služilo njihovim otrokom in vnukom. A nam, mlajšim, se zdi, da je ves napredek prišel sam od sebe. Hvaležnosti in spoštovanja do starejših ni, ker se tega ne učimo več.

Stari so postali kamni spotike na poti hitre prihodnosti. Zato jih odrivamo stran, nekateri jih neusmiljeno brcajo.

Božič bo poln lepih besed, zvončkljanja trgovskih reklam in velikih želja. Moja je taka, da bi se znova začeli pozdravljati. Dober dan in na svidenje, čisto preprosto, kaj ne?!

Avtor: Mimi Šegina