Kar naenkrat ni sprejemljivo, da se sprejemaš takšnega, kakršnega te je mati spravila na svet.
Zelo rada se odpravim na sladoled ali frozen yogurt, se usedem na stol in uživam ob razvajanju svojih brbončic ter opazujem ljudi. Predvsem opazujem ženske, punce, najstnice. Opazujem kako so si raznolike, kako vsaka od njih nosi posebno energijo, posebno osebnost. Kako rada bi jih objela in jim povedala, da so čudovite.
In hkrati zelo me žalosti, ko zadnja leta opazujem čudovita bitja ženskega spola, kako se počasi zlivajo v isto osebo. V isto osebo, ki je na socialnih omrežjih popularna, osebo, ki živi samo v naši domišljiji in buri duhove. V osebo, ki jo današnja družba označuje za popolno, za lepotni ideal.
Povečane ustnice, povečane prsi, pomanjšani nosovi, zategnjena koža brez gubic. Vedno je nekaj preveliko, nekaj premalo, preveč nagubano, premalo gladko.
Kdaj se bomo vprašali, ali smo dovolj?
In če pogledamo položaj žensk par stoletij nazaj, lahko opazimo, da so označene ali za preveč ali za premalo. Ko so bile preveč, so bile utišane, zatirane. Ko so bile premalo, pa je bilo brezpredmetno razmišljati o tem, da bi dobile volilno pravico.
Jezi me, kako slišim enajstletnice trditi, da so si grde. Da morajo shujšati do junija, ker bo takrat družinska zabava in mama želi, da izgledajo najboljše. Jezi me, ko gledam dekleta kako ob fotografiranju skrivajo svoje nosove, saj so bojda preveliki. Jezi me kako šestnajstletnice ves svoj prosti čas namenjajo dodatnemu dijaškemu delu, da si bodo pri osemnajstem letu lahko privoščile lepotno operacijo.
Namesto, da bi otroke, deklice in najstnice učili, kako se začeti sprejemati, kako najti srečo in zadovoljstvo znotraj sebe, kako začeti živeti sebe avtentično in neopravičljivo, jih družba uči, s katerimi posegi lahko postanejo bolj podobne Kylie Jenner, kako je izgled najpomembnejši za življenje ter jih posledično spreminja v votle hladne zombije.
Če sreča ne prihaja iz naše notranjosti, če ljubezni do sebe ne čutimo iz našega srca, naše duše, potem nas nič v našem življenju ne bo osrečilo. Ne partner, ne prijatelji, ne kariera, sploh pa ne lepotni popravki. Kar nam bo iskanje potrditve iz zunanje okolice prineslo, je konstantno hrepenenje po še več pozornosti, po še več ljubezni, po še več česarkoli. In na žalost to nikoli ne bo dovolj. Ker sami sebi nismo dovolj.
Včasih si želim, da bi se spomnili pogledov naših mater in očetov, ko so nas prvič držali v objemu. Bili smo jim popolni in v njihovih očeh je sijala ljubezen ter popolno sprejemanje. In kot otroci smo se zavedali, da smo dovolj ter da si zaslužimo biti srečni.
Želim si, da začnemo učiti ljudi vseh starosti, da se pogledajo v ogledalo in si rečejo: »Rad se imam. Zmorem. Tak kot sem, sem dovolj.« Ker verjamem, da se družbena sprememba začne pri notranji spremembi posameznika.
Maja Grintal (Pleasure mermaid)
Maja Grintal je somatska svetovalka za intimo in odnose, ki ljudi podpira, da v sebi odkrijejo ljubezen in vrednost.
