Pač, to tako je … #Ajdapiše

To je ena izmed tistih izjav, ki mi dvignejo pritisk v sekundi. Že od otroštva nisem znala, niti želela, slepo slediti. Vedno me je zanimalo: zakaj. Ta moj zakaj je verjetno v preteklosti dvigal pritisk mojim staršem in še komu. Vendar me ni ganilo preveč – samo zato, ker sem jaz to rekel, pri meni ni pilo vode. In še danes verjamem, da je ne bi smelo. Tako tudi danes verjamem, da ta izjava »pač, tako je« vedno znova zahteva razmislek: zakaj? Bi bilo lahko drugače in zakaj ni? Lahko spremenimo in če ne moremo – bomo kar sprejeli?

Kar velikokrat se mi zgodi, da opisujem kakšno situacijo, ki ni dobra. Kritiziram, jamram. Pa tudi sogovornik, ki pa nato debato zaključi z besedami – nimamo kaj, tako pač je. Zakaj? In ni odgovora. Kot da nihče niti ne želi zares razmišljati o tem, saj se počuti preveč nemočnega, ker meni, da kot posameznik situacije ne more spremeniti. In potem sprejemamo te situacije, ki jih ustvarjamo mi kot družba, pa ravno nam ustvarjajo nevšečnosti.

Včasih sem prišla do osebne zdravnice, ki se je z menoj pogovarjala, nato kaj zapisala in na koncu me je pospremila iz ordinacije, potem pa sem čakala pri medicinski sestri, da je uredila administracijo. Danes pridem do zdravnice, ki sedi pred računalnikom, me sprašuje in velikokrat kar tipka istočasno. Debate je veliko manj. Ko zaključim pri njej, velikokrat direktno odidem. Zakaj smo osebne zdravnike tako zelo obremenili z administracijo, ko naj bi računalniki zadeve poenostavili? Tako pač je, naj rečem jaz in naj reče zdravnica? Rečemo vsi mi.

In to je ta neskončna debata v demokraciji – vprašanje odgovornosti. Smo res krivi vsi mi, ki volimo ali pa ker ne volimo? Je odgovornost res na naših plečih?

Jezi me ta izjava »tako pač je«. In tako še vedno opravljamo monotona dela, čeprav imamo robote, stroje in umetno inteligenco. Še vedno hodimo v pisarne, čeprav ugotavljamo, da delo od doma pozitivno vpliva na naše zdravje in na okolje, delo pa ni opravljeno le v primeru, ko ni nobene odgovornosti s strani delavca. Kar bi bilo enako, če tudi se ta delavec nahaja v pisarni. Jezi me – tako pač je. In zato so gneče, kolona avtomobil vsako jutro proti Ljubljani. In zato v tem svetu, čeprav mečemo hrano stran, obstajajo lačni ljudje. Sestradani otroci. Jezi me, da ponavljamo nikoli več – nobene vojne več. Pa jih spet imamo in to tudi na pragu Evrope. Kdo je kriv, kdo odgovoren? Pa koga zares briga. Zgodovino piše pripoved zmagovalcev, sodišča to upoštevajo, bogati bogatijo, revni (vojaki) pa umirajo. Vse vojne so bile vedno enake. In nič drugače ni danes.

Zato naslednjič prede rečete »tako pač je«, razmislite. Čemu je tako? In ne nalagam odgovornosti za situacijo na vaša pleča. Vse manj verjamem, da smo mi, ljudstvo, narod, krivi za karkoli res velikega – čeprav je prava moč v rokah množice in nemoč v rokah tišine te množice. Vendar pa je velika razlika med prevzemanjem odgovornosti in razumevanjem situacije. Zato se le vprašajte, pa je prav, da je tako? Krivice ostajajo krivice, ker jih ne označimo za krivice. Jasno in glasno. Začne pa se z besedo – obtožujem! Čeprav je tako, ni prav, da je tako. In ne smemo sprejeti. Ker pač tako je, ne obstaja. Vse do trenutka, ko mi to ne dovolimo. In zato če tudi nimamo nobenih drugih možnosti ali vere, da bomo spremenili svet, bo bilo za začetek dovolj, da ne sprejmemo vsega, kar pač preprosto ni v redu. In ne sme nikoli in nikdar postati v redu. Kajti takrat, ko bo (oziroma je), takrat je konec – ker je to status quo, ta pa se tako ne rad spreminja. Saj kot sem napisala pred kratkim: status quo se spremeni le takrat, ko pridejo trenutki, ko imajo ljudje več za izgubiti kot pridobiti. Krvava revolucijo torej. Ne pojdimo v to smer. Samo povejmo: to ni okej in to ne sme biti. Povejmo vsakič, ko je slabo in hudo. In ne verjemimo, da je to posledica individualizma. Nehajmo verjeti nekim starim prepričanjem, da je življenje trpljenje, da ni potica. Kajti če je res tako hudo: zakaj živimo in zakaj tako vneto nadaljujemo svoje rodove?

Ajda Vodlan (Ajda piše)

Kolumna avtorice ne odraža nujno stališča uredništva.

Ajda piše tudi svoj tedenski novičnik (newsletter), na katerega se lahko naročite. Tako boste lahko na svoj e-mail vsak teden prejeli njeno kolumno, objavljeno na našem portalu in druge zapise, ki jih objavlja, hkrati pa boste lahko prebrali tudi bolj intimen zapis, ki ni objavljen nikjer drugje. Na njen tedenski novičnik se lahko prijavite tukaj.