Nova era: Konec razdvajanja? #Ajdapiše

Je Bidnova inavguracija mejnik v zgodovini na področju (državniškega – političnega) komuniciranja?

For there is always light,
if only we’re brave enough to see it.
If only we’re brave enough to be it.

Kajti svetloba vedno je, če smo le dovolj pogumni, da jo vidimo. Če smo le dovolj pogumni, da svetloba smo. (prevod avtorice kolumne)

S slednjimi besedami je mlada Amanda Gorman zaključila recitacijo svoje pesmi na inavguraciji 46. predsednika Združenih držav Amerike, Joe Bidna. Mediji pravijo, da je zasenčila tako Bidna kot vse nastopajoče, med drugim tudi Lady Gaga, ki je zapela ameriško himno. Dvaindvajsetletna gospodična je navdušila tudi mene, kajti ne le, da so njene besede v pesmi polne simbolizma in čudovito izbrane, temveč je tudi njen nastop navdihujoč. V ameriški in svetovni politiki, tudi slovenski, pogrešam govore, ki navdušijo. Govore, ki državljane motivirajo k sodelovanju za skupno dobro.

Vendar pa so besede le besede, če jih izgovori nekdo, katerega dejanja niso skladna z njegovimi besedami. V tem primeru zaupanja ni.

Razdvojenost kot je še ni bilo. To so opisi trenutnega stanja v Ameriki s strani medijev, strani opazovalcev in to trdijo tudi Američani sami. Pa ne le v Ameriki, trend opažamo tudi v Evropi. Tako radi v Sloveniji gledamo z nostalgijo na referendum leta 1990 in si želimo tiste enotnosti. Vendar, ali enotnosti danes res ni? Smo res tako razdvojeni?

Kako močno bi se danes spremenil odgovor na vprašanje, na katerega smo odgovarjali leta 1990? Ali pa drugače – če bi se leta 1990 odločali o načinu reševanje epidemije, o pravicah istospolnih do posvojitve otrok, o financiranju vojske in tako dalje, torej vseh vprašanjih, ki nas razdvajajo, bi se res bolj strinjali? Bi bili bolj enotni? Dvomim.

Danes smo na področju pridobivanja informacij mnogo bolj svobodni kot smo bili deset let nazaj, trideset let nazaj. In zato so mnenja tudi bolj raznolika. Splet nam je omogočil, da pridobivamo informacije, ki prej v Slovenijo sploh niso prispele. Vsak trenutek lahko beremo tuje medije, dostopamo do akademskih člankov doma in v tujini ter prebiramo alternativne vsebine. To je privilegij! Vendar pa bi se morali zavedati, da je naša državljanska dolžnost tudi, da smo previdni pri izbiri informacij. Ni vse res, kar je na internetu. Niti kar je v knjigi. Odločitve, ki jih sprejemamo na ravni države, so odločitve, ki določajo našo prihodnost in prihodnost naših zanamcev. Zato bi morali bolj resno jemati proces informiranja in proces, ki se dogaja v naših glavah – kako se odločamo. Zakaj mislimo, kar mislimo?

Demokracija je tudi spoštovanje različnih mnenj. Ko se večina odloči nekaj, kar sicer ni moje mnenje, je moja državljanska dolžnost to sprejeti. Seveda, če to ni v nekem hudem nasprotju s človekovimi pravicami in vladavino prava. Moja dolžnost je sprejeti odločitev, ki jo podpira večina mojih sodržavljanov. In tega manjka v današnjem svetu – spoštovanja mnenj.

Ali je Trumpov odhod dober za državo in svet, naj sodi zgodovina. Z vidika komuniciranja trdim, da njegovo komuniciranje tako z državljani kot svetom ni združevalo, temveč je razdvajalo. Njegovo komuniciranje ni bilo državniško in upam, da se je ta poizkus komuniciranja v politiki, ko je vse sprejemljivo in sta provokacija ter sarkazem obveznost vsakega argumenta, zaključil. Da prihaja čas, ko se bomo tako v besedah kot dejanjih resnično bolj združevali kot državljani, navsezadnje pa tudi kot ljudje. Buda je trdil, da kar mislimo, to smo in to postanemo. Sama verjamem, da kar rečemo, to tudi postanemo. Zato izbira besed in način komunikacije štejeta, ker vplivata tudi na samo delovanje.

Je torej konec ere razdvajanja? Smo sploh bili v tej eri, se sprašujem – ali pa se o esencialnih stvareh strinjamo, ostalo pa je vedno vprašanje debate. Udeležba na zadnjih ameriških volitvah je bila odstotkovno gledano največja od leta 1900. Verjamem, da je enako v Sloveniji – ko so na vrsti pomembna vprašanja, takrat stopimo skupaj in povemo, kaj si mislimo. Na manj eksistencialnih vprašanjih smo vedno razdvojeni. Pa saj to je normalno, pričakovano in nič slabega. Raznolikost nas bogati. Sporno postane, ko posamezna vprašanja in naše različne pristope, v medijih upodobimo kot velikanski razdor ter nato preko te upodobitve razdor še poglabljamo. Preko debatiranja bi morala nastajati močnejša demokracija, ne šibkejša. Debatiranje je stvar demokracije, »deli in vladaj« pa pristop drugih političnih sistemov.

In kot je povedal naš predsednik Pahor o letošnjem letu, ko praznujemo 30. obletnico naše države: »… da se povežemo. Da v času tega praznovanja nekako pozabimo ali odstranimo za trenutek razlike, ki so med nami, normalne, vseh vrst. In da se spomnimo razlogov zakaj smo skupaj – ker je med nami več tistega kar nas povezuje kot tistega kar nas ločuje.«

Ajda Vodlan (Ajda piše)

Kolumna avtorice ne odraža nujno stališča uredništva.

Ajda je lani začela pisati svoj tedenski novičnik (newsletter), na katerega se lahko naročite. Tako boste lahko na svoj e-mail vsak teden prejeli njeno kolumno, objavljeno na našem portalu in druge zapise, ki jih objavlja, hkrati pa boste lahko prebrali tudi bolj intimen zapis, ki ni objavljen nikjer drugje. Na njen tedenski novičnik se lahko prijavite tukaj.

Tagi