NNNP #Ajdapiše

Ali je največji človeški paradoks v tem, da so edina stalnica spremembe, mi pa vedno znova nasedemo in nas preseneti, ko se zgodi nekaj, kar nismo pričakovali? Ker nasedemo logiki samoumevnega …

NNNP je kratica, dobro poznano starejšim generacijam, moji generaciji znana iz pripovedi starejših, mlajšim generacijam od mene pa morda popolnoma neznana. Vsekakor pa je velika tujka v tem novem svetu kapitalizma, potrošništva, digitalne ere odtujevanja. »Nič nas ne more presenetiti.«

Bili so to drugi časi, bilo je povojno obdobje, povojna generacija, čas, ko se je gradilo. Čas brez telefona, brez množičnih medijev, brez vplivnežev in TikToka. Časi, ko polne police niso bile samoumevne. Časi, ko potovanje po celi Evropi brez ustavljanja na meji ni bilo samoumevno. Časi, ko pomanjkanje (tudi bencina, predvsem pa kave in banan) ni bilo nekaj nenavadnega, nepričakovanega.

Teh časov ni več. Kapitalizem in večstrankarski politični sistem sta prinesla prednosti, vendar pa nosita tudi s seboj slabosti. O katerih smo morda premalo razmišljali – po drugi strani pa saj nekaterih stvari tudi najboljši analitiki ne morejo sprevideti. Ali pa nas niso želeli opozoriti? So časi polnih polic, ko imajo nekateri veliko več, drugi pa ne. Časi, ko je razlik med ljudmi vse več. Ko nekateri otroci med vsemi počitnicami letijo z letali na drug konec sveta, nekateri pa še vedno ne vidijo niti slovenskega morja. Ko nekateri otroci jedo eksotično sadje in eko zelenjavo, drugi pa nimajo za topli obrok. Predvsem so pa to časi, ko je samoumevno, da imamo – le denar potrebuješ in vse je na robu dosega.

Kako je potem mogoče, da prideš na bencinsko črpalko in ni bencina ali dizla? V tem svetu je to nemogoče. Pa se je vseeno zgodilo. Kot se je predlansko leto zgodilo, da so zaprli meje, da so zaprli šole, da so nas poslali na delo od doma, da se je kar naenkrat tako veliko stvari lahko urejalo digitalno ali preko telefona, ko se prej »ni dalo«. Kajti v resnici je tako, da nič ni nemogoče. Vse se da. Pa nima veze s tem, »če se hoče«. Preprosto: vse se da in pika. Naš um postavlja meje, naša pravila postavljajo meje in naš sistem postavlja meje.

Ni samoumevno, da je bencin na bencinski črpalki. Vendar smo navajeni, da je. s strani osebnega potrošnika ni nič groznega, če pač na eni črpalki ni bencina – greš drugam. »Grozno« je, ker morda nimamo v tanku dovolj nafte, da pridemo do druge črpalke. Ker nismo navajeni, da se lahko zgodi, da nafte ni. Kako zelo pripravljeni smo torej v naših osebnih življenjih? Kako močno smo odvisni, lahko spoznamo v takšnih trenutkih. Se zgodi, da nafte zmanjka, vsekakor pa je nepredstavljivo, da na eni bencinski postaji več dni ni nafte – v takšnem primeru pa ni nič nenavadnega, da se človek vpraša, kako podjetje na to ni pripravljeno? Mar nimajo nobenih zalog? Kajti razdalje v Sloveniji so tako majhne, da je popolnoma nerazumljivo, kako ne pripeljejo nafte v enem dnevu, vsaj dveh. Razumljivo je, da nafte zmanjka, če je bilo povpraševanja toliko večje, toda kako tega na nekaterih črpalkah niso bilo sposobni rešiti več dni? Ponavljam: ni konec sveta. Lahko preživimo. Ni potrebe, da ustvarjamo paniko in širimo strah (verjetno je to v interesu nekaterih). Je pa nedopustno! In prav je, da se vprašamo: kako pripravljena so pa naša podjetja? Kako pripravljena je naša država?

Morda nas preveč strašijo o padcu blaginje, ki prihaja. O visokih cenah, ki naj bi prišle jeseni. O pomanjkanju osnovnih dobrin od nafte pa do žita. Dejansko pa ni bilo nikoli zares vprašanje o pomanjkanju na svetovni ravni. Saj vemo, da je hrane na svetu dovolj za vse, lačni so pa nekateri zato, ker ni enakomerno porazdeljeno. Je naša država torej pripravljena, da nas zavaruje? Kajti ponovno deluje, da se več ukvarjamo s kadrovskimi menjavami, kot pa pripravami za prihodnost.

Dejstvo je, da na prejšnji sistem in zgodovino gledamo subjektivno, včasih neupravičeno kritično, drugič preveč nostalgično. Dejstvo je tudi, da niso bili na vse pripravljeni. So se pa ukvarjali z vprašanjem pripravljenosti. Danes pa smo navajeni ugodja in vse preveč zaupanja polagamo v sisteme, za katere pa vidimo, da niso tako trdni, kot bi morali biti. Če bi bili naši državni sistemi dobri, bi se dogajale anomalije, ki pa bi bile izjeme. Teh izjem pa je danes vse preveč – vse preveč ljudi brez osebnih zdravnikov, vse preveč lačnih otrok, vse preveč starejših, ki ne dobijo mesta v domu upokojencev, vse preveč primerov zastaranja na sodiščih, vse preveč nerešenih sodnih primerov, pa tudi vse preveč vandalizma in tudi kriminala in tako naprej. Govorijo nam o zeleni energiji, potem pa ugotovimo, da se ne moremo priključiti na sončno elektrarno, ker omrežje ni narejeno za tako veliko obremenitev, če ima že preveč sosedov sončno elektrarno. Na kaj smo torej zares pripravljeni?

Vse prevečkrat se zdi, da je naš sistem robusten motor, ki se premika prepočasi. Premalo fleksibilno. Kaj bomo torej naredili jeseni, če bo tako kot nas strašijo? Upam, da ne bomo razočarani, ker bo sistem zopet pozabil na posameznika … Toda, mar kaže kako drugače?

Ajda Vodlan (Ajda piše)

Kolumna avtorice ne odraža nujno stališča uredništva.

Ajda piše tudi svoj tedenski novičnik (newsletter), na katerega se lahko naročite. Tako boste lahko na svoj e-mail vsak teden prejeli njeno kolumno, objavljeno na našem portalu in druge zapise, ki jih objavlja, hkrati pa boste lahko prebrali tudi bolj intimen zapis, ki ni objavljen nikjer drugje. Na njen tedenski novičnik se lahko prijavite tukaj.