Naša debela država #Ajdapiše

Štirje ministri, ki so upravičeni do energetskega dodatka zaradi velikosti svoje družine, dvigajo prah v zadnjih dneh. Kot da še nimamo dovolj tem, ki nas razdvajajo, se ljudstvo prepira še na tem področju: je plemenito spočeti večje število otrok? Je to “darilo” državi ali breme državljanom? Kako se ob teh dodatkih počutijo pari, ki otrok ne morejo imeti? In tako dalje … Toda vsa ta vprašanja so odmik od tistih pravih vprašanj: zakaj so se energenti tako občutno podražili recimo? In pa predvsem, kakšna je vloga države pri pomoči državljanom?

Otroku ne damo denarja, ampak mu kupimo stvari, ko nekaj želi. Počasi mu dajemo žepnino, da ga naučimo ravnati z denarjem. Pa niti ni vprašanje denarja in razumevanje le-tega v prvi vrsti, temveč koncept odgovornosti, ki ga želimo priučiti. Pomembno je, da se nauči z denarjem ravnati v smislu načrtovanja. In kakšni smo v odnosu državljani – država na področju denarja? Zahtevamo od države, da nas rešuje. Mar želimo vse več nadzora države? Želimo vse bolj socialno državo? Prejšnji teden sem pisala o samoumevnosti – opažam, da je ta še mnogo bolj prisotna, kot sem sprva mislila. Samoumevno nam je razumeti določene stvari, da so takšne, kot so ter da alternativ ni. V tem konkretnem primeru razumeti našo državo. Za nas je samoumevno, da mora država organizirati šolstvo, zdravstvo, da morata obstajati policija in vojska, da se pomaga ljudem v socialni stiski … “Država mora poskrbeti za to,” je pogosto slišan termin. Pa res? Od kje in do kje mora poskrbeti država? Zakaj nimamo te debate, se sprašujem. Dejansko bi se morali o tem pogovarjati že trideset let nazaj, ko smo se odločali za samostojnost. Pa nismo. Kot da bi želeli obdržati prejšnji sistem, le pod samostojno oblastjo. Nato smo še ustavo prekopirali od Nemcev in danes smo, kjer smo. Manjkajo nam odgovori na konceptualna vprašanja državnosti.

Trenutna energetska kriza nam nakazuje, da nimamo jasnih odgovorov. Mnoge države so se odločile za znižanje trošarin, torej za ukrep, ki velja za vse enako. Pri nas smo se reševanja zopet lotili tako, kot se v zadnjih letih velikokrat rešujemo problematik: pomaga se »najbolj ogroženim«. Ko v to kategorijo »ponesreči« padejo štiri ministri, je na mestu vprašanje: mar sploh rešujemo tiste najbolj ranljive? Koliko zgodbic poznamo, da se prejemniki socialnih pomoči vozijo v luksuznih avtomobilih, ker pač znajo prikazovati stanje, da je ustrezno državnim kriterijem za pomoč? Koliko primerov poznamo, da bi res potrebovali socialno pomoč države, pa pač zaslužijo preveč?

Ko se vse draži (od bencina do hrane in vse vmes), plače pa ostajajo iste, državljanom veliko pomenijo vsi dodatki, ki jih prejmejo. Toda, kaj prinašajo ti dodatki? Kako jim bomo preplačali, ko pa si denar izposojamo? Kajti če ti nekdo da 100 evrov, ti odplačaš 100 evrov, okej. Če pa na vsak transfer, ki ga trenutno vlada daje, dodamo obresti, pa mora biti na mestu vprašanje vsakega državljana: ali se nam to splača na dolgi rok?

Javno zdravstvo je v naši državi pomembna dobrina. Vlagamo vanj. Toda v zadnjih letih sistem popušča. Dokler so bile dolge čakalne vrste pri specialistih, smo morda še razumeli (deloma). Ko pa prihaja do tega, da vse več ljudi nima osnovnega zdravnika in vse več žensk nima ginekologa, pa se vprašamo, kaj plačujemo. Prispevke plačujemo vsak mesec, storitve nimamo, nato pa se odpravimo privat in še tam plačamo. Ker druge izbire ni. Začelo se je na področju zobozdravstva, nadaljuje pa na vse več področjih zdravstva. Kaj sledi? Pred leti je bila težava dobiti varstvo za otroka in odpirali so se zasebni vrtci. Nas čakajo zasebne šole? Vse daljše so čakalne vrste za sprejem v domove upokojencev, bomo torej tudi to morali privat (nekateri namreč že)?

Kot mlajša sem bila večja zagovornica debele države in sem verjela v to, da država poskrbi zate. Še vedno ohranjam nekaj idealizem in verjamem – če bi bil sistem dober in ljudje odgovorni, bi bilo to možno. Če pogledamo čez lužo, so ZDA primer demokratične države, kjer je socialna država šibkejša. V odličnem filmu Charlie Wilson’ s war glavni »junak« dobro opiše svoje volivce v Teksasu – želijo le dve reči, pravico do nošnje orožja in nizke davke. Glede na stopnjo kriminala, revščine in vseh drugih problemov, s katerimi se ZDA sooča nisem prepričana, da so nizki davki dobra rešitev. Po drugi strani pa so ZDA država, kjer obstajajo najboljše univerze na svetu, najboljše zdravstvene ustanove …

Katera rešitev bi bila boljša za nas? Ne vem. Bi pa to morala biti stvar debate, sploh v tem letu volitev. Kakšno državo želimo? Miomira Šegina, moja stanovska kolegica tu na Domžalcu, odlično zapiše v svoji zadnji kolumni: “Zakaj pa delavcem direktorji ne daste poštenih plač, namesto da jih hranite z drobtinicam?”

Madžarska je upokojencem dala trinajsto pokojnino. Gremo v to smer? Kajti ko razmišljam o davkih in odgovornosti, se sprašujem: mar ne bi bilo bolje, da namesto vseh teh dodatkov, ki so se delili v zadnjem času, ljudje dobimo manj obdavčene plače? Da se kot odgovorni odrasli ljudje sami odločamo, kaj bomo naredili z denarjem, ki ga sami zaslužimo? Morda nam bi prav ta odgovornost prinesla samozavest, da bi naslovili prava vprašanja: zakaj so cene energentov tako drage? Zakaj se papir draži? Hrana? Celotna logistika? Kako se bomo soočali z vsem tem? Kajti vse se draži, plače ostajajo iste, nekaj sto evrskih bonbonov pa ne bo rešilo naše prihodnosti. Toda dokler se bomo borili za svoje preživetje, država pa bo »dober starš«, ki nam včasih kupi bombonček ali dva, se verjetno ne bo veliko spremenilo. Je pa letos leto volitev. Morda so spremembe možne, če volimo pametno?

Ajda Vodlan (Ajda piše)

Kolumna avtorice ne odraža nujno stališča uredništva.

Ajda piše tudi svoj tedenski novičnik (newsletter), na katerega se lahko naročite. Tako boste lahko na svoj e-mail vsak teden prejeli njeno kolumno, objavljeno na našem portalu in druge zapise, ki jih objavlja, hkrati pa boste lahko prebrali tudi bolj intimen zapis, ki ni objavljen nikjer drugje. Na njen tedenski novičnik se lahko prijavite tukaj.