Načrtovana zmeda #Ajdapiše

Načrtovana zmeda je roman romunskega pisatelja, ki že vrsto let živi in ustvarja v Franciji, in je ravnokar v slovenščini izšel pri založbi Malinc. Knjiga med drugim opisuje pobeg glavnega junaka in njegovih staršev iz diktatorske Romunije, njegovo osamosvajanje, propagando sporočila neke zloglasne medijske hiše in pa tudi premisleke o jeziku. Vendar so to predvsem inserti, sicer pa spoznavamo življenje mladega novinarja, ki dela na pariškem radiu, in skozi njegovo doživljanje medijskega sveta njemu in njim umirajo utopične ideje o smotrnosti novinarstva v današnjem svetu. Glavni junak spozna resnico o delovanju medijev in njegovem vplivu na družbo – in žal to spoznamo tudi mi. Knjiga, ki se bere dokaj enostavno, ponudi veliko razmisleka.

Avgust se je prevesil v drugo polovico in čeprav smo v sredini vročinskega vala, ki nam ne pusti dihati, se počasi že zavedamo, da se poletje bliža koncu. Pred nami bo barvita jesen, ki ji bo sledila siva zima. Kakšna bo zima? Bo mrzla ali zopet neopazna? Nas čakajo boljši časi? Po vseh teh grozotah zadnjih let, od koronavirusa in njegovih ukrepov pa do vojaških spopadov na evropskih tleh in vmes še energetske krize, inflacije pa predvsem dražitve vsega, ki se kar ne konča, smo skeptični, da bi bilo to zimo lahko kaj zares bolje. Bo enako ali nas čaka še kaj slabšega?

Kako se prvi in drugi odstavek današnje kolumne povezujeta?

Ne vem, kaj bo, vem pa, da ljudje nismo več tako optimistični. Redkokdo je poln energije in to takšne, ki je konstantna. Ne vlada zadovoljstvo, temveč vzhičenje, ki je zgolj trenutno in zahteva, da ga ves čas dodatno pumpamo. Ves čas se mora dogajati, kajti ko se ustavimo in se odmaknemo iz zunanjega sveta, takrat zavlada v nas praznina. In ne vem, če nas je česar koli bolj strah kot te praznine. Čeprav je praznina naš izvor. Če se ustavimo – kar pa se ne. Ker vemo, kaj bo in si tega ne želimo. Kajti, če bi se ustavili, bi se morali soočiti s samim seboj, tega si pa seveda v tem svetu ne želimo.

V omenjeni knjigi je kot propagandno sporočilo neke medijske hiše, ki novinarjem pomaga vladati svetu, opisan primer dolgega romana Čarobna gora Thomasa Manna (knjiga ima več kot 700 strani). Knjige, kot so te, »kradejo« medijskim hišam. Veste, koliko časa se bere takšno knjigo? Namesto, da bi gledali televizijo, brskali po spletu! In zato nastajajo povzetki klasikov, da se lahko prebere hitreje. V našem svetu se vse krajša – zato, da ne bi zamudili preveč in bi se še vedno lahko podili za tistim glavnim ciljem: več in več, ker je življenje prekratko.

Naj torej, preden se poletje dokončno umakne, jeseni predlagam nekaj – odmik od vsega. Pravi počitek. Že na začetku poletja sem pisala o trenutkih, ko bi se lahko dolgočasili, in to dodatno spodbujam tudi tokrat. Smo sposobni ugasniti telefon in se umakniti od navideznega sveta? Smo pripravljeni glavi pustiti pravi počitek in je ne vztrajno polniti z več in več informacijami, ki jih ne potrebujemo in nam ne koristijo? Nas je strah, da bomo kaj zamudili? Da bomo neinformirani postali neizobraženi? Morda … Toda vprašajmo se, zakaj? Koliko bo naši inteligenci in naši osebni rasti koristilo vedenje o novih škandalih in grozotah tega sveta?

Se sploh zavedamo, da smo na vsakem koraku zasičeni s hrupom? Hrup informacij (povsod so plakati, napisi, table ipd.), hrup na zvočnem nivoju (povsod je glasba, povsod je trušč, nikjer tišine) in svetlobni hrup (nikjer ni več teme, povsod sveti).

Knjiga se sicer ne zaključi črnogledo. Še je možnost, ki pa se skriva v poeziji in ljubezni. Jaz k temu dodajam, da se veliko zadovoljstva in predvsem pomirjenosti s samim seboj in svetom skriva v odklopu. Umskem odklopu. Odmiku od sveta. Sicer bomo še naprej brzeli v neko smer, ki nas v večini ne osrečuje, ne zadovoljuje in iz nas dela vse manj ljudi, vse bolj neke nečustvene stvore, ki zgolj garajo in obstajajo, ne pa živijo. In mislim, da vas bo presenetilo, če si zadate omenjeni cilj – postali smo tako zelo odvisni od pametnih naprav in spremljanja vsega, da se tega niti ne zavedamo. Si drznemo torej, da vidimo, kako je biti odklopljen? Kaj se zgodi v naših možganih, ko končno zadihajo in počivajo?

Ajda Vodlan (Ajda piše)

Kolumna avtorice ne odraža nujno stališča uredništva.

Ajda piše tudi novičnik (newsletter), na katerega se lahko naročite. Tako boste lahko na svoj e-mail prejeli njeno kolumno, objavljeno na našem portalu in druge zapise, ki jih objavlja, hkrati pa boste lahko prebrali tudi zapis, ki ni objavljen nikjer drugje. Na njen novičnik se lahko prijavite tukaj.