Morske ljubezni, še obstajajo?

Poletje je čas za potepanje in spoznavanje novih ljudi in krajev. Še posebej lepo zadiši morje, ko vali pljuskajo ob obalo in se razsipajo po skalah. Vonj borovcev, ena bistvenih sestavin moške kolonjske vode Pino Silvestre, me še danes spominja na generacijo naših očetov in, seveda, na počitnice na Jadranu. Plaža in njen svet v malem je tudi danes odlična priložnost za opazovanje in zabavo. Najsi bomo počitnikarji iz Madžarske, Italije, Nemčije, Slovaške, Slovenije, Hrvaške, vsi smo enako željni sprostitve in pobega od vsakodnevnih skrbi in obveznosti. Seveda nam nad glavo še vedno visi, kot Damoklejev meč, virus korone zaradi katerega je število kontaktov gotovo manjše in bolj zadržano. Zato vidiš lahko le skupine ljudi, ki so prišli skupaj, družine z otroki, stare starše z vnuki, mlade prav tako, v parih, manj pa v večjih družbah.

Nasmejati sem se morala neki hrvaški ljubezenski popevki, (teh jim ne manjka), ki poje o fantu in dekletu na prvem srečanju. Srečanje se dogaja zvečer, ko se prižgejo prve zvezde in ji on, ves prevzet od želje po tem, da bi jo fasciniral kaže Veliki voz, Severnico in Mlečno cesto. Ona pa, občudujoče zre vanj in ji za zvezde niti ni mar. Ali pa jih pozna nemara še bolj kot on, le pusti mu veselje vedeža. Igra osvajanja, stara kot svet. Ne mislite, da pesem potvarja resnico, nikakor ne – še sama se spominjam svoje morske ljubezni, ki je potekala ravno po istem vzorcu in me je zato vse skupaj še bolj zabavalo.

Na plaži, kjer smo se ustavili en popoldan, je vrvelo od otroškega živžava. Eni so vriskali od veselja, ko so jih očetje metali v morje, drugi pa so se prestrašeni stiskali ob mamice in hoteli iz morja pobegniti. Najbolj izmed vseh pa je bil glasen sivolasi mož sedemdesetih let, ki je na ves glas klical vnuka: Jaz sem kralj morja, pridi k meni, kralj plaže! Otroci so ga škropili, on jih je naganjal in metal v vodo, ves navdušen in poln energije. Kralj morja je bil na začetku simpatičen, potem pa že nekoliko nadležen. Njegova gospa, ki se na srečo ni samooklicala za kraljico, je vse to mirno opazovala in se igrala z vnučko na obali. Kdo ve, morda jo je ta sivolasec pred mnogimi leti res prepričal, da je kralj morja in ji je obljubil vso ribje kraljestvo?

Če pomislim, je nekoč bilo vse bolj preprosto in manj stresno: prvi »globoki« pogledi, vabilo za ples ali na pijačo, dotiki, brez dezinficiensa in poljub, brez maske. Prijetna glasba, hormoni na višku, sanje o tisti pravi in tistem pravem, let med zvezde, brez turistične karte – to so bile morske ljubezni. Bojim se, da je zdaj drugače: vsa skrivnostna srečanja in napovedi prihodnosti so skrite v mali, priročni napravi brez katere ne moremo več niti na kavo, niti na ljubezensko srečanje. Njej veljajo naši globoki pogledi in nežni dotiki.

Kralji morja in kraljice plaž pa se srečujejo v virtualni (ne)resničnosti, v katero in iz katere lahko izstopajo brez slovesa in velikih obljub. Iskanje tistega pravega in tiste prave se tako nikoli ne konča.

Avtorica: Miomira Šegina