Moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil?

Danes, ko slavimo pomemben krščanski praznik Veliko noč in Jezusovo vstajenje, moramo ob preobilno založenih mizah, potrošniških darilih in veselih družinskih zbiranjih pomisliti na tiste, ki jim vse to ni dano. Največkrat si za to niso sami krivi – morda so morali zapustiti svoj dom kot begunci, ker tam od kod so, ni bilo več možnosti za preživetje. Morda so odšli trebuhom za kruhom, da bi si ustvarili človeku spodobno življenje, nekateri so pregnani zaradi svojih prepričanj, drugi pa so bili povabljeni kot prepotrebna delovna sila. Pomislimo na vse lačne, izkoriščene in zapuščene otroke, na umorjene ženske, ali tiste, ki živijo v strahu pred nasiljem. Ne pozabimo na vojne, ki jim ni in ni konec, saj nihče od politikov ne kaže prave želje, da bi dosegli mir. Preveč je interesov, preveč pohlepa in zaničevanja človeškega življenja, želje po vladanju nad celim svetom, za vsako ceno.

»Papež Frančišek je na cvetno nedeljo Gospodovega trpljenja, 2. aprila 2023, vodil sveto mašo na Trgu sv. Petra. Bogoslužje se je začelo z blagoslovom zelenja in procesijo. Med homilijo je sveti oče na podlagi Jezusovih besed iz Matejevega evangelija: »Moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil?« (Mt 26,46), spregovoril o Gospodovem trojnem trpljenju: telesnem, duševnem in telesnem. Glagol »zapustiti« je v Svetem pismu močan. Pojavi se v trenutkih skrajne bolečine: v propadlih, zavrnjenih in izdanih ljubeznih; v zavrnjenih otrocih; v situacijah odslovitve, ovdovelosti in osirotelosti; v praznih zakonih; v izključitvah, ki jemljejo družbene vezi; v krivičnem zatiranju in v samoti bolezni. Skratka, v najbolj drastičnih trganjih vezi, je izrečena ta beseda: »zapuščenost«. Kristus je to nesel na križ, naložil si je greh sveta. In na vrhuncu je On, edinorojeni in ljubljeni Sin, doživel sebi najbolj skrajno stanje zapuščenosti: Božjo oddaljenost… On želi, da poskrbimo za brate in sestre, ki so najbolj podobni Njemu v dejanju skrajne bolečine in osamljenosti. Ne samo osebe, danes so dragi bratje in sestre, številni »zapuščeni Kristusi«. Celotna ljudstva so izkoriščana in prepuščena sama sebi; so reveži, ki živijo na križiščih naših cest, in nimamo poguma, da bi se srečali z njihovimi pogledi; migranti, ki niso več obrazi ampak številke; zavrženi jetniki, ljudje, ki so katalogizirani kot problemi. Je pa tudi veliko v nevidnih zapuščenih, skritih Kristusov, ki jih odvržemo z belimi rokavicami: nerojeni otroci, zapuščeni ostareli, ki bi lahko bil tvoj oče, tvoja mama, dedek, babica, zapuščeni v hiralnicah, bolniki brez obiskov, spregledani invalidi; mladi, ki v sebi čutijo veliko praznino, ne da bi kdo zares prisluhnil kriku njihove bolečine. Zato ne najdejo druge poti, kot je izhod v samomoru. To so današnji zapuščeni, to so današnji Kristusi.« (https://www.vaticannews.va)

Zakaj ljudje danes namesto želje po življenju, raje izbirajo smrt? Kakšen je križ, ki ga danes nosijo mladi, ki jih tako radi kažemo v reklamah kot srečne, preskrbljene, a dejansko jih sistem izkorišča s prekarnim, slabo plačanim delom? Kakšne križe nosijo starke in starci z bednimi pokojninami, osamljeni in pozabljeni v svoji bolezni in onemoglosti? Danes lahko slavijo tisti, ki so redno zaposleni, imajo svojo streho nad glavo, lahko brezskrbno trošijo in so zdravi. Ali si vsaj lahko plačajo dodatno zdravstveno oskrbo. Od njih, žal, ne moremo pričakovati iskrenega posluha za Jezusove besede o miru, skrbi za druge in razumevanju tuje nesreče.

Avtorica: Miomira Šegina (miomira.si)

Kolumna avtorice ne odraža nujno stališča uredništva.