Menjava generacij: Nujnost ali zlo #Benjaminovglas

Vsaka generacija, ko doseže zrela leta in nadaljuje naprej v starejša leta, si je v življenjskem obdobju 30-40 let delovne dobe omogočila nek primat v družbi. To je življenjsko obdobje generacije, ki si je v vseh letih ustvarjanja praviloma zagotovila finančno stabilnost, z izkušnjami pa tudi preverjene stike in glede na dolgo kilometrino življenja tudi praviloma ugoden socialni status v družbi.

Ko starejša generacija prek svojih lastnih izkušenj in vsega zgoraj naštetega drži niti (ne)razvoja družbe v svojih rokah, pa ima praviloma težavo s predajo oblasti oz. odgovornosti naslednji generaciji, ki pričakuje in vztrajno čaka novo vlogo nosilca v družbi. Mlajša generacija si želi priložnosti za pridobivanje izkušenj v bolj pomembni in odgovorni vlogi, kajti zaveda se, da le na ta način lahko odigra pomembnejšo vlogo in opravlja zahtevnejše družbene naloge. Področje je tu irelevantno, lahko gre za vlogo v politiki, zdravstvu, šolstvu, podjetništvu, ali drugje.

V športu je na primer vloga oz. položaj praviloma odvisen od rezultata posameznika, od njegovega vloženega truda, torej je zadeva dokaj predvidljiva. Toliko kot vložiš, toliko dobiš. Generacije se hitreje menjajo, saj je »življenje« v športnem in vse bolj tekmovalnem svetu praviloma omejeno s starostjo posameznika. Menjava generacij je zato bolj predvidljiva in poteka nekako organsko sama po sebi. Ko športnik doseže določeno starost, se iz dejavnosti umakne sam od sebe, saj ne zdrži več tempa in visokih psihofizičnih zahtev, ter ni več sposoben dohajati mlajših in močnejših tekmovalcev.

Si predstavljate, da bi denimo v državni upravi, na univerzi ali podobnih rigidnih sistemih starejša in izkušenejša generacija v dobri veri po razvoju področja in družbe v celoti predala vodstvene funkcije mlajši, ambiciozni in sposobni generaciji, ki ima nove ideje in predvsem energijo za »peljati voz naprej«? Starejša generacija pa bi si obdržala vlogo svetovalca in modreca.

Egoizem in splošna v posameznika usmerjena družbena klima še dodatno zavira proces menjave generacij na organski način, torej prek normalnega dialoga, interesa obeh strani po opustitvi oz. sprejemu nove družbene vloge, ki naj bi temeljil na družbenih zakonih po obstoju normalne in z izkušnjami bogate družbe, ki se le na ta način lahko normalno razvija v pozitivno prihodnost.

Splošna apatija ene in druge strani in brezverje po družbenih spremembah na bolje prav tako onemogoča in zaustavlja prenos znanja. Gre za zdaj že vkoreninjeno nemoč sistema po regeneraciji ključnih družbeno odgovornih kadrov, kajti v kolikor je splošna družbena klima antidružbena, je tudi usmerjenost posameznika po preživetju nasproti koristi družbe.

Ključno pri predaji »štafetne palice« starejše generacije mlajši je prenos življenjskih izkušenj in znanja oz. mentorstvo izkušenih generacij na naslednjo, mlajšo generacijo. Pomembno je tudi, da se ta prenos zgodi v pravem obdobju ene in druge generacije, ko je prva na vrhuncu sposobnosti predaje informacij in izkušenj, druga pa na vrhuncu sposobnosti sprejemanja le-teh.

Avtor: Benjamin Lukšič (Benjaminovglas)