Mati vseh ljudi umira
S pomladjo in prvimi toplimi dnevi začenjamo premišljevati o obdelavi vrtičkov in njiv – neučakano se lotimo pripravljalnih del in pogledujemo proti oblakom, ki jih kar noče biti in se sprašujemo, kakšna bosta letošnja setev in žetev? Bo zemlja kaj rodila, bomo imeli dober pridelek in ali ga bo dovolj za eno sezono? S temi skrbmi se bolj resno ukvarjajo kmetje, sadjarji, vinogradniki, a tudi predelovalci in navsezadnje ljudje, ki so odgovorni za spravljanje zalih na nacionalni ravni.
Kmalu bomo, a žal prepozno, ugotovili, da bogastvo neke dežele leži ne le v nafti in diamantih temveč v vodah in zdravi zemlji, ki obilno rodi. Zdajšnja vojna je pokazala, kako odvisni smo eni od drugih, ko gre za uvoz žita in drugih dobrin z vzhoda. Lakote si naš čas ne zna predstavljati, sploh ne v visoko razviti Evropi, ki se postavlja na čelo civilizacije in razvoja. A vendar napovedi kažejo drugače – ob nezadostni pridelavi hrane na domačih tleh, bomo, tako kot mnogi drugi, odvisni od uvoza le te. In ker bo takšnih »odvisnikov« veliko, bodo cene na trgu nevzdržno rasle. Kdaj ste nazadnje začutili nevzdržno lakoto in je niste imeli s čem zadovoljiti? Ko so se vam roke tresle in so možgani delovali le na pol, ko vas je črvičilo po trebuhu in vas bolela glava? Ne verjamem, da poznamo zares te občutke, ker so trgovine na kartice vedno na dosegu roke, hladilnik pa vsaj za silo založen s hrano. Ne, tega občutka si je težko predstavljati dokler ga ne doživiš. Zato ni pretirana izjava, da bodo prihodne vojne, vojne za vodo in hrano.
Okoljevarstveniki in znanstveniki že desetletja opozarjajo na klimatske spremembe, ki bodo krojile našo prihodnost, če se ne spametujemo in ne ustavimo nesmiselno rast dobičkov za vsako ceno. Zemlja je samo ena, njene prsi so izčrpane, ne zavedamo se, da pijemo morebiti zadnje kapljice njene moči. Dokler zares ne začutimo pomankanja in lakote, tega ne dojamemo. Zdaj, ko se s pritiskom na tipko dobi vse, je razmišljanje o tem špekulacija, grožnja zblojenih okoljevarstvenikov, ki imajo bujno domišljijo. A vendarle, če se umaknemo od modro utripajočih ekranov in ekrančkov ter se ozremo okoli sebe, bomo lahko tudi sami opazili, da vlada suša. Kmetje si že vijejo roke in brez tolažbe zrejo v nebo brez oblakov, ki bi napojili od sonca in vetra presušena tla. Ker pa nimamo urejenih sistemov za namakanje, ne zadostnih rezerv vode, bo prihodnja sezona za pridelovalce in nas, ki pojemo to, kar kmetje pridelajo, težka in surova. Starejše generacije se še spominjajo siromaštva in pomankanja po drugi svetovni vojni, ki si ju današnje generacije ne znamo predstavljati. Dokumentarni zapis rojaka-izseljenca iz Krašnje pri Lukovici, Josipa Štolfa, je v svojem dnevniku od 1941. do 1945. natanko zapisoval cene moke, olja, kruha, cigaret in ostalih potrebščin, predvsem o pomankanju vsega v času vojne v Srbiji, kamor je bila pregnana njihova sedemčlanska družina. Lakota in pomankanje dela nista bili edini nadlogi, najhujši je bil mraz, saj ni bilo kuriva s katerim bi se greli. »V gozdu je bilo toliko ljudi, ki sekajo drevesa, da niti cigarete ne moreš pokaditi, ker boš dobil same veje. Že osem dni sekajo in gozd je že čisto prazen…« Kaj pomeni pomankanje energije in kuriva pa smo nekoliko zaslutili ob grožnji s 135% povišanja cene gretja, ki bi, če bi se uresničila, pomenila hladne domove in finančne krahe številnih družin in posameznikov.
Zdi se, da nas zadnje čase vse opozarja na upočasnitev življenja in potrošnje. To je zadnji klic k resnemu razmisleku o tem, kako mislimo živeti naslednjih dvajset let. V tem mesecu se odvijata akciji Conscious Planet in Save the Soil pod pokroviteljstvom indijskega filozofa in jogija Sadhguruja, Združenih narodov in svetovnega ekonomskega foruma WEC, ki si prizadevajo, da bi prst in ekologija postali glavni volilni temi in prednostna naloga vseh vlad na svetu. Vprašajmo se pred prihajajočimi volitvami: kaj so naše vlade naredile do zdaj, da bi bila Slovenija okoljsko bolj zdrava, politično samostojna in pridelovalno samozadostna? Prišel je čas, da to od nove vlade zahtevamo in ne le pričakujemo.
Avtorica: Miomira Šegina (miomira.si)
Kolumna avtorice ne odraža nujno stališča uredništva.