Lakota v Domžalah #Ajdapiše
Lakota je naslov romana (pravzaprav dveh, sem spoznala med pisanjem), je fizična lakota in je lakota duha. Navsezadnje pa lakota tudi na področju ambicije. Vse tri lakote so prisotne dandanes, tukaj, sedaj, med nami. V Domžalah, v Sloveniji.
Ko sem že skoraj dve desetletji nazaj prvič obiskala Pariz, sem tudi prvič videla večje število brezdomnih oseb. V Ljubljani si včasih videl koga, ki prosjači, morda celo koga, ki je zadremal na klopci v parku. Vendar so bili to redki, pa še to si lahko opazil, da so večinoma vinjeni ljudje. Vinjen ali ne, prav je da imaš prostor za spati – toda ko se seznaniš s posameznimi primeri, so večinoma ti spali na prostem, ker so tako tudi sami izbrali. Poudarjam, da je bilo to nekoč pri nas. Že takrat pa ni bilo tako v Parizu. Bil je blišč, ki sem ga prvič videla. Bila pa je tudi beda. Na cesti so namreč spali tudi mladi ljudje, ki niso imeli nikogar. In stari ljudje, ki niso imeli za preživeti. Videl si lahko veliko ljudi, ki niti ni beračilo, temveč preprosto spalo po ulicah, v parkih, pozimi »na toplem«, spodaj dol na metro postajah. Par let kasneje, ko sem se tudi prvič peljala iz letališča na severu Pariza v center, sem videla barakarska naselja. Tudi to mi je bilo nekaj novega za »razviti Zahodni svet«. Svet, v katerega pa drvimo mi v Sloveniji, pa je pomik v to smer. Visoka inflacija, vse višji stroški življenja in pomanjkanje reform, ki bi na dolgi rok rešile naše težave, nas pelje v smer, ko bo življenje slabše in ne boljše. Ali ste kdaj videli otroka, ki bi med smetmi iskal hrano, da ne bo lačen? Verjetno ne, saj to ni tipičen prizor našega sveta. Vendar ne misliti, da je to naš privilegij, temveč je to nekaj, kar smo si zaslužili in za to garali. Mi in naši predniki, in ravno to moramo imeti vedno v mislih: preživetje nam ni dano. Luksuz, ki ga imamo, nam ni bil podarjen. Brezplačno šolstvo in zdravstvo ne obstajata. Mi jih plačujemo, mi delamo za to. Zato bi bil skrajni čas, da se zavedamo, da očitno od vstopa v EU, ko smo še imeli neke sanje o boljši Sloveniji, ne plujemo več v dobro smer. Skupaj se moramo zavedati, da moramo iti nekam drugam, v neko boljšo smer. Vendar to lahko uresničimo le skupaj. Ne, če bomo delali vsak zase. In naj tukaj stopim na stran politike, ki si sicer vedno zasluži konstruktivno kritiko – kritiko dajem predvsem medijem, ker niso več konstruktivno kritični, temveč vse prevečkrat le dolivajo olje na ogenj. Mediji so četrta veja oblasti, vsaj morali bi biti!
Druga lakota, ki razhaja, je na področju vsakega posameznika in o tem tudi govori knjiga z naslovom Lakota srbske pisateljice. Pripoveduje o uspešnemu moškemu, ki je v sebi prazen. In to je izziv današnjih dni, ko se pehamo za materialnimi dobrinami, ne živimo v danem trenutku, prehitevamo in vse prehitro mislimo, da gradimo boljši jutri, če se odpovedujemo današnjemu užitku. Narašča depresivnost med otroci, število samomorov ne upada, vse več je izgorelosti. Prvič: stvari se gradijo počasi, le tako so zares trdne in obstoječe. Drugič: potreben je razmisle, zakaj sploh gradimo – se pehamo za pravimi stvarmi, ki bogatijo našo drušo ali le naš IG profil? In tretjič: zavedati se moramo, da kar gradimo, morda sploh ne bomo več tukaj, da bi to videli in zato nikoli ne smemo pozabiti, da moramo živeti tukaj in sedaj.
Tretja lakota pa se povezuje s pomanjkanjem naših ambicij. Ko smo vstopili v EU in NATO, ter sprejeli evro, smo kot država izgubili prihodnost. Kam gremo? Sanje o drugi Švici smo pokopali. Kaj pa sedaj? Bomo jamrali, da nismo dosegli več? In kaj je ta več? Smo si sploh zastavili cilje? Zakaj smo tako zelo skromni? Zakaj je popolnoma razumljivo, da so naši športniki PRVI na svetu – ne zastavimo pa si želje, da smo mi kot država prva na določenem področju? Najbolj srečna država? Najbolj uspešna v zagotavljanju odlične zaposlitve in prvega stanovanja našim mladim državljanom? Pa ne govorim, da podarimo (nič ni zastonj!), temveč da omogočimo pogoje za to. Kaj pa če bi bili najboljša država na področju zdravstva? Ali pa da bi bili najbolj varna država na svetu? Pa najbolj zelena? In ko rečem zelena, ne govorim le o tem, da k sreči še imamo dovolj vode in gozdov, temveč da bi vodili najbolj zelene politike in ukrepe na svetu ter iz tega najbolje služili? Vendar pa ni lakota ambicij, temveč to da nimamo visokoletečih ambicij, sanj in ciljev, je posledica tega, da nismo lačni. Paradoksalno. Preveč smo se sprijaznili s stanjem quo, z jamranjem, nezadovoljstvom, vendar pa še vedno imamo dovolj, da nismo zares lačni. Naše najbolj naravne funkcije po borbi in preživetju so zaradi prijetnega stanja v coni udobja otoplele. Manjka nam lakota po uspehu, izboljšanju, po akciji, borbi.
Žalostno stanje sveta ni, da je težko trenutno. Žalostna je smer, ki jo vidimo, v katero gremo. Ni boljša kot preteklost. Kot svet se vse bolj oddaljujemo, ne povezujemo. Kot narod se vse bolj delimo, ne povezujemo. Kot ljudje smo vse bolj odtujeni od samega sebe, od narave, od sočloveka.
Ajda Vodlan (Ajda piše)
Kolumna avtorice ne odraža nujno stališča uredništva.
Ajda piše tudi svoj tedenski novičnik (newsletter), na katerega se lahko naročite. Tako boste lahko na svoj e-mail vsak teden prejeli njeno kolumno, objavljeno na našem portalu in druge zapise, ki jih objavlja, hkrati pa boste lahko prebrali tudi bolj intimen zapis, ki ni objavljen nikjer drugje. Na njen tedenski novičnik se lahko prijavite tukaj.