Koalicija SDS in Gibanje Svoboda? #Ajdapiše

Po volitvah po navadi ne prebiram veliko mnenj, ki niso nič drugega kot špekulacije, o bodoči sestavi nove Vlade. Preprosto se stvari hitro spreminjajo, toliko je nekih majhnih dejavnikov, obljub, ki so skrite javnim očem, da se mi vse skupaj zdi kot ugibanje, preigravanje scenarijev, in raje berem kaj konkretnejšega ter počakam, da se realnost preprosto zgodi in Vlada sestavi. Ali pa pač ne. 

Velikokrat me ljudje vprašajo, kaj pa jaz menim, da bo. In ne maram ugibat … ker bi bilo vse zgolj to: ugibanje. 

Sem se pa odločila, da spišem kolumno v duhu Lennonove pesmi Imagine … Verjetno najbolj s poudarkom You may say I’m a dreamer … 

Si bi lahko namreč zgolj za trenutek predstavljali, da bi Vlado sestavili stranki, ki sta dobili največ glasov? Gibanje Svoboda z 29 glasovi in SDS z 28 glasovi. To bi pomenilo, da imata skupaj 57 glasov, pa še na dva glasova od pripadnikov manjšine lahko računata. Še koga prepričata za posamično zadevo in skupaj imata dve tretjini parlamenta, kar pomeni, da bi lahko morda končno spremenili tudi tiste zakone, ki zahtevajo dvotretjinsko večino in so ključni v teh novodobnih, nemirnih časih, da bi se le končno posodobili. Da ne naštevam, kaj še vse bi lahko zelo hitro sprejeli v parlamentu na ta račun. 

Stranki bi si lahko zelo elegantno porazdelili vladne resorje in se dogovorili, da druga drugi ne kopljeta jam. Kajti zanašali bi se lahko le druga na drugo. Ti pustiš mene pri miru, jaz pa tebe. 

To bi bil končno morda čas, ko bi lahko sprejeli dolgoročne strateške usmeritve za razvoj naše države. Dogovorili bi se za tiste temeljne usmeritve, ki bi jih lahko potem v naslednjem mandatu vodili naprej, ne pa da se vsakič podere, kar je nekdo drug zgradil. Si predstavljate, v kako dobri državi bi lahko Slovenci v resnici živeli, če bi imeli politične voditelje tako uspešne, kot so naši športniki, podjetniki, kulturniki? Če bi ti voditelji sedli skupaj in definirali, kaj in kako bomo to naredili. 

Ah, seveda, to pač ni mogoče … in ideje o boljši državi, ki bi bila fleksibilna, kot bi majhna Slovenija lahko bila (!), počasi preidejo zopet v sanje. 

Pa naj zavoljo kolumne vprašam: čemu je to neizvedljivo?

Ker so vodje levosredinskih strank zadnje volitve nabirali glasove tudi na podlagi tega, da so prisiljeni s strani volilcev slišati: z Janšo pa ne grem v vlado! Kajti kar smešno je vsakič znova gledati, kako Janša pravi, da ima odprta vrata za vse, obratno pa nikakor ne more veljati. Govorim o edini stranki v državi, ki konstantno prejema takšen odstotek glasov tistih, ki volijo – in to dejansko posredno pomeni, da voditelji levosredinskih strank nenehno zavračajo sodelovanje s tem odstotkom ljudi, češ norci, idioti, kmetje, ki volijo Janšo. Res? Ali pa pač sodržavljani, s katerimi bi morda počasi morali sodelovati … 

In naj zavoljo kolumne v duhu Imagine še dodam: kaj bi moralo biti tisto, da Janševo SDS pa le povabijo v to koalicijo? Bi moral zapreti svoj Twitter oziroma X profil in obljubiti, da bo nastopal bolj politično korektno? Bi morali obljubiti, da nihče več ne bo načel teme o splavih? Pa o domobrancih in partizanih? Postaviti nekoga drugega na čelo stranke?

Zanimivo je namreč, da program SDS in Gibanje Svoboda prepoznavata iste izzive in želita ista cilje. Ne stojita namreč na različnih bregovih. Nobena stranka nima kakšne tako radikalno drugačne ideje kot druga, da bi bilo a priori popolnoma neizvedljivo. So sicer razlike v načinih, kako tja priti, pa tudi razlike o določenih tematikah (čeprav so te razlike opazne tudi znotraj posamičnih kandidatov – nekateri v SDS so tako glede vprašanja migrantov bolj desni, drugi manj, pa so po drugi strani te razlike tudi opazne pri Svobodi, čeprav o tej temi ne govorijo tako veliko). Vendar dejansko – zakaj ne bi bilo izvedljivo, kajti trenutno sta skoraj enako močni stranki glede na rezultate in bi si lahko po principu pol-pol razdelili vsa področja v državi in bi vsaka dosegla uspehe na področjih, ki jih ocenjuje za najbolj ključna. Mandatar pa bi bil pač iz Svobode, ker navsezadnje imajo stol več.

Si predstavljate, da bi lahko začrtali dejansko pot za Slovenijo 2050? In vzpostavili okolje, v katerem se podjetniki in investitorji ne bi tresli, ker se zakonodaja ves čas spreminja? Okolje, v katerem bi končno naredili te potrebne reforme na vseh področjih. Svoboda bi recimo pripravila korenito zdravstveno reformo, SDS davčno …  

No, pa sem tudi jaz špekulirala in preigrala scenarij. 

Vam pa za razliko od drugih lahko zagotovo potrdim, da se to pač ne bo izšlo ☺. Čeprav pa morda za razvoj Slovenije ne bi bilo narobe. Če bi le bili odrasla država, v kateri bi večjo vlogo imela prihodnost kot pa leto ’45 in osebne zgodbe … 

Ajda Vodlan

Kolumna avtorice ne odraža nujno stališča uredništva.

Ajda piše tudi novičnik (newsletter), na katerega se lahko naročite. Tako boste lahko na svoj e-mail prejeli njeno kolumno, objavljeno na našem portalu in druge zapise, ki jih objavlja, hkrati pa boste lahko prebrali tudi zapis, ki ni objavljen nikjer drugje. Na njen novičnik se lahko prijavite tukaj.