Ko upihneš svečko

Sobotni dan se je začel z novico, da je umrl znani radijski voditelj in avtor oddaje Ga-ga, Sašo Hribar. Sašo je zaznamoval naš medijski prostor, marsikoga je špiknil, marsikdaj povedal na glas, kar so drugi šepetali po kuloarih. Če si tak, se hitro komu zameriš, saj je vse manj ljudi, ki se znajo šaliti na svoj račun. Satira dreza v boleče točke družbe: v človeški napuh, neumnost in samoljubje – četudi si jih nihče ne prizna, se pa zlahka prepozna v likih, ki jih satir osmisli. Danes humor postaja redka dobrina, še bolj redki so ljudje, ki znajo ustvariti dober humor. Bosanci so bili od nekdaj znani prav po tem, da so se znali dobro pošaliti na svoj račun. Gotovo jih je ta redka lastnost ohranila pri zdravi pameti po vseh godljah, ki so jih preživeli skozi zgodovino balkanskih vojn.

Sašo Hribar je odšel nenapovedano, brez pozdrava, po svoji petkovi radijski oddaji za katero ni vedel, da bo zadnja. Kaj je bolje: umreti na hitro, nepričakovano ali pa se poslavljati dolgo, morda v bolečinah ali izgubljen v pozabi? Odgovora na to nimam, vsak bi moral razmisliti, ne samo o tem, kako bo umrl temveč ali bo odšel pomirjen z življenjem in ljudmi.

Ko otrok nekoga razglasi za starega, za zelo starega, ne misli s tem nič slabega. Kljub temu se starost skriva na vse načine, kot bi je ne bilo ali ne bi smelo biti. Hecno je to, saj se od rojstva dalje staramo in ko upihnemo vsakič eno svečko več, nas vedno vprašajo: Koliko si zdaj star?

Kaj je življenje, ali ga znamo spoštovati? Zadnja novica iz sveta znanosti je, da so ustvarili zarodek brez sperme in jajčeca, iz matičnih, hiperpotetnih celic. To so celice, ki imajo moč, da se razvijejo v katerikoli organ vendar, da bi iz njih ustvarili novo življenje, je nekaj zunaj človeškega dojemanja. Smo na začetku obdobja »umetnih ljudi« iz mesa in krvi, ki jih bo ustvarjala »umetna inteligenca« na serijskem traku? Še en dokaz več, da neprestana rast in razvoj peljeta na stranpoti, brez razumevanja posledic hlastanja za vedno bolj neverjetnimi odkritji, ki postavljajo človeški obstoj v povsem novo dimenzijo. Že moja generacija šestdesetih ne more razumeti preskoka v vzgoji, izobraževanju in vrednotah, ko vse skupaj drsi v neko žlabudro, brez vsebine, a z veliko pisanih trakcev za katerimi tekamo ne da bi vedeli, kam?

Naj bo današnja nedelja dan umiritve in pomiritve, dan razmisleka o ljudeh, ki zaznamujejo naše življenje. Ne pozabimo jih.

Avtorica: Miomira Šegina (miomira.si)

Kolumna avtorice ne odraža nujno stališča uredništva.