Ko nam vreme kroji red vožnje

Najbolj vroča tema pogovora in novic so aktualni vremenski pojavi. Našpičena ušesa takrat imajo kmetje, a prav tako popotniki in turisti. Poslušati o zagatah, ki jih povzroča novo vreme je nekaj čisto drugega kot če se sami najdemo v situaciji na katero nimamo vpliva. Tako sem pred kratkim doživela, kaj to pomeni, če ti ujma prekriža pot in ti potovanje postavi na glavo.

Ko sem se v Ljubljani vkrcala na vlak za Zürich z enourno zamudo, nisem bila prav navdušena, še manj pa turistka, ki je načrtovala nadaljevanje poti z letalom. Nervoza je prerastla v nestrpno pričakovanje, ki mu se niso dali ujeti le mladi backpackersi. V pomanjkanju klopi so prav udobno sedeli ali poležavali na svojih do vrha napolnjenih nahrbtnikih. Kdor čaka, dočaka, tako smo tudi mi brž skočili na vlak, ko se je ta končno postavil na tir: eni so zasedli ležalnike, drugi pa navadne kupeje, na postaji ni ostal nihče. Ležalnik za dame, kako so mi ga na ljubljanskih železnicah rezervirali, je imel šest ležišč, a so bila zasedena le štiri. Francozinje s katerimi sem delila ležalnik, niso bile prav razpoložene za druženje, a jim ni zameriti, saj je bila že pozna ura in smo brž zatisnile oči. Drdranje vlaka je dopolnilo nežno zibanje udobnih postelj (s čisto posteljnino), zato je spanec prišel takoj po tem ko nam je sprevodnik pobral naročila za jutranjo kavo oz. čaj. Žal, vlak iz Zagreba za Zürich nima restavracije, ki sem jo zelo pogrešala predvsem zaradi atmosfere – je kaj bolj očarljivega kot piti kavo na vlaku? Zaradi raznih varčevalnih ukrepov in pomankanja kadra je delo sprevodnika zajemalo tudi postrežbo pijače ali zajtrka, ko gre za ležalnik ali prvi razred. Ugotovila sem, da ima omenjeni vlak več standardnih in nadstandarnih ponudb: ležalnike s šestimi, štirimi, tremi ali samo eno posteljo, odvisno od cene karte, a ker sem kupila tisto s popustom, je bilo to, kar sem dobila, povsem zadovoljivo. Po dvanajstih urah nočne vožnje sva s hčerko prispeli (po redu vožnje!) na cilj, v mesto Zürich, središče švicarskega bančništva, a tudi lepe arhitekture, prijaznih domačinov, premnogih plaž ob jezeru in jedi raklet. Švicarji jo pripravijo iz kuhanega mladega krompirja zapečenega s sirom in s prilogo iz vložene zelenjave. Poleg dela domačini imajo radi tudi nakupovanje, a še bolj zabavo in poležavanje ob urejenih plažah ob jezeru. V najbolj vročem dnevu julija sva si tudi medve omislili vožnjo z ladjico in obveznim kopanjem v mestnem jezeru – kaj bi bilo lepo, če bi se tudi Ljubljančani lahko ob poletnih vročinah hladili v Ljubljanici! Mesto sva si ogledali po načrtu in se z večernim vlakom odpravili nazaj, domov.

Pot domov je bila posebna in nepozabna izkušnja – po vkrcanju na vlak na glavni železniški postaji v Zürichu, sva poiskali kupe s sedeži in ker ni bilo gneče sva si v enem uredili spalni kupe, skoraj tako udoben kot ležalnik. Pokrajina mimo katere smo se peljali je bila izjemna: visoki vršaci so se ogledali v ledeniškem jezeru Walensee, potem smo se peljali mimo visokogorskih vasi in kmetij, vse tako poštirkano in pokošeno, da je bilo kot z razglednice. Kje pa so cvetoči travniki, ki naj bi popestrili biotsko raznolikost o katerih se tako veliko govori? Skratka, tudi pretirana urejenost je hitro dolgočasna, a narava sama po sebi ni nikoli. Ko se je že spustila tema, sva se predali spancu, a sva se čez nekaj časa zbudili, ker sva ugotovili, da vlak stoji. Nihče ni vedel, zakaj? Nemško govoreči sprevodnik je znal povedati, da je zaradi nevihte prišlo do neke nezgode na progi in je povabil lastnike avtomobilov, da izstopijo z vlaka in se po lastni izbiri odpeljejo naprej ali nazaj, domov. Potniki so zbegano postopali po postaji, bila je ena ura po polnoči, in čakali na obvestilo o nadaljevanju poti. Končno smo izvedeli, da bomo na postaji v Insbrucku stali sedem ur. Menda je nevihta prekinila električni vod in so upali, da ga bodo do jutra popravili. Ljudje na vlaku, nekatere družine z majhnimi otroki, so bili zaskrbljeni, a nihče ni zganjal panike. Telefonija je prav tako odpovedala, informacij ni bilo in smo se znašli v informacijski črni luknji. Zjutraj smo se morali prestaviti na drug vlak in se potem znova presesti v Salzburgu, na vlak za Beljak. Ker smo tolikokrat presedali, smo se med seboj spoznali in se opozarjali na vse tekoče spremembe. Ljudje so preprosto stopili skupaj in skrbeli drug za drugega. Ker je vlak peljal na Hrvaško je na njemu bilo poleg Hrvatov tudi precej turistov, nekateri so bili namenjeni v Slovenijo, seveda, na Bled in v Ljubljano. Spoznali sva ameriški starejši par s katerimi smo navezali prijeten klepet, ki se mu je pridružila mlada Avstralka, popotnica po Vzhodni Evropi. Veliko izkušenj in informacij se je pretakalo med nami, nobeden internet nam ne bi dal toliko užitka ob spoznanju, da smo si ljudje zelo podobni, neglede na to od kod prihajamo. Počutila sem se kot prava popotnica in mi je vreme teklo v povsem drugačnem, sproščenem ritmu. Čeravno je pot trajala skoraj štiriindvajset ur nisem čutila utrujenosti, a sem vedela, da bo ta prišla za menoj.

Potovanja so ob bolj pogostih, nepričakovanih vremenskih ujmah postala drugačna, bolj zapletena in nepredvidljiva. Kaj je vzrok za te nagle spremembe ne vemo zagotovo, a se bomo morali nanje prilagoditi. Ko spoznaš moč vode, vetra in ognja si znova tisti mali, nebogljeni pračlovek – s tablico ali pametnim telefonom v rokah, ki te bo pustil na cedilu, ko ga boš najbolj potreboval. A nič ne de, če boš ob sebi našel človeka pripravljenega pomagati, ti bo lažje, tudi če je to popolni tujec.

Ali bom spet potovala z vlakom? Gotovo. To je za vsakogar lahko izredno lepa izkušnja, četudi ne gre vse po načrtu.

Avtorica: Miomira Šegina (miomira.si)