Kje naj se otroci žogajo?
Včeraj sem slišala zanimivo pravljico o travniku, ki je bil sprva lep in velik dokler ga niso odrasli začeli preoblikovati – najprej so si omislili ograje, da bi ga zavarovali. Potem pa ceste, da bi do travnika hitreje prišli. Nato so zgradili tovarno, da jim ni treba hoditi v mesto na delo. Potem so zgradili hiše, tudi nakupovalni center in tako dalje… Travnik je bil vedno manjši in ko so nanj prišli ljudje iz mesta, da bi se naužili narave, so imeli kaj videti: »Saj pri vas ni nič boljši zrak kot je v mestu,« so rekli in se odpravili nazaj. Nazadnje so k županu prišli otroci s travnika in rekli: »Kje naj se žogamo?« Pa so dobili odgovor, da travnik pač ni (več) dovolj velik za vse!
Vrnimo otrokom travnike! Včasih smo veliko časa preživeli v igrah z žogo, danes pa je trend sedenja za računalniki in druženja z mobilnimi telefoni. Ko bi vsaj toliko božali svoje bližnje, kot božamo te male komunikacijske naprave! Rekli boste, da je to cena tehnološkega napredka. Jaz pa menim, da ne gre za napredek človeškega razvoja, temveč odvisnosti. Če bomo želeli imeti zdravo populacijo, bomo morali za obrnitev trendov kaj narediti!
Naš kraj se hitro širi. To je videti po novo nastajajočih hišah in stanovanjskih blokih, še najbolj pa po za prezasedenih parkiriščih. V času, ko so zaradi korone ostali doma starši in otroci, so bila igrišča in telovadne naprave na prostem prazni. Preventivno. Zato so bili bolj obljudeni Šumberk in okoliški hribčki, še posebej pa sprehajalna pot ob Kamniški Bistrici. Šele takrat smo dojeli pomen gibanja na prostem, v naravi. Poletje je prineslo sprostitev zaščitnih ukrepov in vsi smo lažje zadihali. Ob povečanju prebivalstva in gradnji na neprimernih krajih, postajamo vedno bolj prikrajšani za površine kot so to parki in zelenice. In to navkljub dejstvu, da je stopnja nasilja in psihičnih težav dokazano manjša, če so naselja združena z zelenimi površinami. S tem ko jih izgubljamo v fizični obliki, izgubljamo tudi spoštljiv odnos do narave, ki bo ob takih trendih postala le sfrizirana podoba na ekranih televizij in računalnikov.
Kako je pri nas z javno dostopnimi rekreativnimi površinami? Nekoč so, zaradi pomankanja pravih igrišč, otroci brcali žogo na improviziranih nogometnih igriščih, kot so to bila parkirišča. Danes pa ni praznih parkirišč! Imamo pa veliko nogometnih igrišč, a kaj, ko so vsa ograjena in nedostopna za prosto igro. V neposredni bližini kopališča premoremo eno samo odprto, majhno igrišče za mali nogomet, ki ga uporabljajo tudi odrasli in eno košarkarsko igrišče. Stadion je namenjen predvsem atletiki in nogometu, torej za organizirane skupine. V Krpanovem parku lahko mečete »disk«, se sprehajate in igrate z majhnimi otroki. Pri tenis igriščih je urejen prostor za skejtanje, kraj premore še plezalno steno in kotalkališče/ drsališče, ki sta prosto dostopna, a morda premalo izkoriščena. Starejši in otroci so letos zelo občutili zaprtje bazena, ki je v drugih, sosednih občinah vse poletje deloval, seveda v prilagojenih razmerah. Morda bodo odgovorni za naslednje leto znali bolje uskladiti interese občanov in ob tem upoštevati predpisane mere zaščite NIJZ-a.
Če smo že zastavili načrt rekreaciji prijazne občine, bi bilo škoda, da se zaradi kovida aktivnosti na prostem v pretirani meri omejujejo. Bi pa kazalo narediti korak več pri boljšem odnosu do okolja, kar pomeni ne odmetavanje uporabljenih mask in robcev na cestah in v parkih, oziroma kjerkoli. A proti temu – zakaj so iz naših ulic izginili koši za smeti? Nove situacije zahtevajo tehten premislek in delovanje v smeri, da bi občina čim bolj služila interesom občanov in ne obratno.
Avtorica: Mimi Šegina