Kdo je kriv, da je situacija v državi takšna kot je? #Ajdapiše

»Kriv je sistem.« Kolikokrat si to povemo? Povemo drugim? In pa ob drugi priložnosti – »sistem smo ljudje.«

Naša vlada je v svojih sporočilih povedala med drugim, da je težava, ker se ljudje ne držijo ukrepov. To so nekateri razumeli demagoško povedano in so skočili v zrak, češ saj se v tujini tudi mnogi ne držijo ukrepov, pa se vlada in njeni ministri ne postavljajo na pozicijo za katedro, torej tisti, ki vse ve, in ne prelagajo krivde na narod. Če smo milostljivi, lahko rečemo, da je komunikacija naše vlade občasno premalo strokovna in rahlo komična. Če nismo milostljivi, to opišemo kako drugače – na bolj KUL način …

Ne vem, kako je v tujini – vem pa, da pri nas radi iščemo krivca. Kdo je kriv, da je situacija v državi takšna kot je? Krivda se prelaga z opozicije na vlado in obratno, z ljudi na vlado, z vlade na ljudi … In na koncu se naredi tisto, kar se prevečkrat naredi v naši državi. Kriv ni nihče. Noben posameznik ne odgovarja in kriv je sistem. Mar ne znamo sprejemati odgovornosti? Je to res naša dediščina preteklih režimov, da je bil kriv Beograd, pa kriv je bil Dunaj … sedaj je tudi rad kriv Bruselj, ko pa ni Bruselj, je pa Ljubljana. Pa kdo je zares ta Beograd, ta Dunaj, ta Bruselj, sploh pa – kdo je ta Ljubljana?

»Kdor izmed vas je brez greha, naj prvi vrže kamen vanjo.« To je eden najbolj znanih citatov iz Biblije – gre za evangeljski odlomek o prešuštnici, ki jo pismouki in farizeji pripeljejo pred Jezusa. Kazen za prešuštvovanje je kamenjanje. Mar znamo ta nauk uporabljati v svojih življenjih? Razlikujemo med obtožbo in obsodbo? Razumemo, da se obsodi greh in ne grešnika? Znamo to uporabiti v praksi? Predvsem pa – ali razlikujemo med krivdo in odgovornostjo? In navsezadnje, ali znamo odpustiti in iti naprej?

Vsakršno moraliziranje s strani vlade in njenih govorcev je nepotrebno. Njihova naloga je vodenje države. S svojim zgledom bi morali postavljati moralne vzorce, ki bi jim ljudstvo sledilo. Vsekakor pa je tudi druga plat medalje – naj vrže kamen tisti, ki ni grešil. Se zavedamo naše odgovornosti, ki jo imamo kot državljani? Maske ne nosimo zaradi sebe per se, temveč nosimo, da zaščitimo drug drugega. Kako smo uspeli maske tako spolitizirati, da so postale vprašanje pravic posameznika in njegovih svoboščin, ko pa so maske največji izraz kolektivnosti in skupnega dobrega, ki smo mu lahko priča v zadnjem času?

Nekoč sem poslušala intervju s sodnikom, ki je dejal, da je obtožilno sodbo dati težko zato, ker vedno obstaja kanček dvoma, ali morda storilec ni kriv. In če ni kriv, si ga obtožil po krivem ter ga za vedno zaznamoval. »Uničil« si življenje posameznika. Toda – kaj pa družba? Če ni nobenih sodb, ker nas skrbi za posameznika, kaj se zgodi z nami? Vse je dovoljeno? In nihče ne prevzema odgovornosti za svoja dejanja, ker kriv je sistem.

Zakaj je tako težko priznati, da smo verjetno vsi naredili kakšne napake, nekateri manjše, drugi večje, nekateri sploh velike, ker smo jim kot ljudstvo zaupali, da nas vodijo? Ko napako priznaš, postane to izkušnja, ki ti lahko v prihodnosti koristi. Bil bi skrajni čas, da povzamemo logiko delanja napak, sprejemanja odgovornosti in potem premik naprej na reševanje novih težav.

Sistem smo ljudje. Če je zares kriv sistem, smo krivi vsi mi. In čedalje bolj menim, da je to naš problem. Po eni strani verjamem, da se precenjujemo. Ne vidimo, kakšno možnost vplivanja imamo, sploh če delujemo složno. Po drugi strani pa se preveč radi izogibamo odgovornosti. Pa zakaj? Odgovornost je stresna, daje ogromen poligon za delanje napak – toda daje pa tudi možnost za rast in napredovanje. Sistem je tako dober kot smo dobri njegovi posamezniki. Želela bi si, da bi v času vseh teh zaprtij in »lockdown-ov« doživeli kakšen miselni preobrat več. Da bi začeli bolj kot produktivnost in storilnost posameznikov ceniti druge stvari – kategorije odličnosti v moralnem, v humanem smislu. Družba, ki bi na piedestal produktivnosti postavila osebno odličnost. Ker bi se zavedala, da ljudje smo sistem. Da sistem, kjer se odgovornost prelaga in se napake ne odpuščajo, ni sistem, ki gradi prihodnost. In da dokler v sistemu ni človečnosti, ni sočutnosti, je to en zanič sistem.

Ajda Vodlan (Ajda piše)

Kolumna avtorice ne odraža nujno stališča uredništva.

Ajda je s pred kratkim začela pisati tudi tedenski novičnik (newsletter), na katerega se lahko naročite. Tako boste lahko na svoj e-mail vsak teden prejeli njeno kolumno, objavljeno na našem portalu in druge zapise, ki jih objavlja, hkrati pa boste lahko prebrali tudi bolj intimen zapis, ki ni objavljen nikjer drugje. Na njen tedenski novičnik se lahko prijavite tukaj.