Kdaj se bom prebudila? #Ajdapiše
Saj poznate tiste filme ali knjige, ko glavni junak pade v komo in se potem prebudi v čisto drugačnem času. Sama namreč še vedno včasih upam, da bo prišlo novo jutro, ko se bom zbudila in bo februar 2020. Tako kot je bilo, preden je svet zapadel v epidemijo, pandemijo, vladavino terorja in strahu, umikanje svobode varnosti in počasno brisanje naših pravic, svoboščin.
V decembru 2020 sem za Slamnik spisala kolumno z naslovom: Zbogom, 2020, in hvala. Če lahko za lansko leto rečem, da sem pisala predvsem v luči hvaležnosti in optimizma, za letos to žal ne morem trditi. Za leto 2020 namreč pravim, da smo ga dobro opravili. V prvem zaprtju smo stopili skupaj in se resno lotili dela. Jesen 2020 je že nakazovala, da bi se sicer tekom poletja lahko bolje pripravili, pa vendar smo bili še polni upanja. Verjeli smo.
Kaj pa lahko potem rečem v letošnjem pregledu leta? Razočarana sem. Leto, ki naj bi prineslo rešitev, je prineslo predvsem veliko jeze in razdvojevanja. Fokus 2020 je bil jasen: premagali bomo epidemijo. Letos pa se je fokus spremenil v boj za cepljenje. Vse se vrti okoli cepiva in PC(T) pogoja. Fokus bi moral biti, da preživimo in živimo. Počutim se, kot da stojimo sredi hudega naliva in ljudem vsiljujemo dežnike, ko nam nekateri govorijo, da imajo anorake, drugi pa da jih ne moti, če so mokri. Denar namenjamo promociji cepiv in predvsem hudemu nadzorovanju ljudi. Zadnjič sem slišala dobro misel – saj nam niso odvzete vse svoboščine, toda nekatere so nam omejene. In zgodovina nas uči, da nikoli in nikdar v preteklosti še nobena vlada ali oblast, ni prostovoljno vrnila svoje moči, ko ji je bila ta predana. Zakaj bi verjeli, da bo tokrat drugače?
Tolažimo se, da se nam ne dogaja nič hudega. In če pogledamo po prazničnih Domžalah, vidimo lučke, Mesto želja na ploščadi. Saj ni tako hudo. Le papir moraš pokazati, da vstopiš v trgovino. In le masko si moraš nadeti ter roke razkužiti. To pa res ni nič hudega. Ni. Pa vendar v primerjavi s časi, ko smo lahko vstopali v prostore brez dokazovanja in izkazovanja (osebni dokument), je hudo. Pravijo, da je tako le začasno – češ epidemija je. Pa ni več tak občutek. Kajti potrdilo o cepljenju potrjuje le to, da si cepljen in sama lahko potrdim, da ne pomeni to, da nimaš virusa. Cepimo se, da bomo obvarovali druge, se žal ni pokazala tako učinkovita strategija, kot smo načrtovali. In namesto, da bi to sprejeli ter se soočili, da cepivo ni prineslo odrešitve, kot smo upali, in da potrebujemo iskati druge rešitve, se oklepamo bilke, ki je ne spustimo.
Koliko ljudi poznate, ki so se cepili zato, da jim ni treba stati v vrsti za testiranje? Koliko ljudi poznate, ki nosijo maske izključno zato, da se ne počutijo, kot da jih ostali gledajo, torej da ne izstopajo? To niso pravi razlogi. Da delamo nekaj iz prisile in zgolj zato, ker moramo, je narobe. In to je tisto, kar uničuje našo družbo. Črke na papirju, brez zdrave pameti. Inšpektorji, ki hodijo teden za tednom v iste ustanove, iste lokale, ista podjetja in navdušeno pripovedujejo, da je kršitev vse manj, niso prispodoba za to zdravo pamet. Kajti naša kriza ni kršenje PCT pogojev in nenošenje mask. Naša kriza je virus. In naš cilj že dolgo ni več le omejiti virus, temveč kako preživeti z njim. Razen da ste v primeru težje bolezni hospitalizirani, pa vam ne znam povedati niti enega nasveta, kako preživeti, ko virus dobite. Nasvetov namreč od zdravnikov ne prejmete – le »počitek« priporočajo.
Ljudje pravijo, da letos ni decembrskega vzdušja. Krivijo, da ni kuhančkov in dogodkov. Jaz pravim, da je krivo pomanjkanje rešitev in zdrave pameti. Kajti kuhančkov ni bilo lansko leto, pa smo se počutili bolje. Sedaj smo pa naveličani. Predvsem pa je vseh teh nebuloz že tako veliko, da preprosto ne zmoremo več. Če sem spomladi 2020 in tudi jeseni 2020 še razumela spodrsljaje javnih govorcev, ki so jih počeli, jih sedaj ne več. Kostanj je dovoljen, ker ga jemo med hojo? Dovolj imamo teh spodrsljajev. Dovolj tega občutka, da se delajo norca iz nas. Razumemo, da smo vsi utrujeni, tudi tisti, ki sprejmejo težke odločitve. Toda otroke učimo: če narediš napako, to priznaš in se opravičiš. Morda bi morali naše politike in javne govorce opomniti na to. Komunikacija bi bila veliko boljša, če bi potekala na ravni med odraslimi – odgovorno ter spoštljivo.
Še vedno smo živi. In dokler dihamo, je upanje. Toda ne slepimo se, da bo leto pred nami boljše. Čakajo nas posledice slabih odločitev. Čaka nas razvrednotenje evra in drugih valut. Čakajo nas inflacija, podražitve in gospodarska kriza. V kakšni obliki bo, le ugibamo. In čaka nas leto volitev: državnozborskih, predsedniških ter lokalnih. To nikoli ni lepo obdobje. Je čas zlivanja gnojnice drug po drugem. Vse prevečkrat je to čas iskanja napak nasprotnikov, namesto iskanja rešitev za naše skupno dobro. Težki časi so pred nami.
Pravijo, da težki časi izoblikujejo dobre ljudi. Močne ljudi. In to je moj letošnji optimizem … Čist meč namreč ne zmaga vojne – vojno dobi krvav meč. In vojno izbojujejo močni ljudje.
Ajda Vodlan (Ajda piše)
Kolumna avtorice ne odraža nujno stališča uredništva.
Ajda je lani začela pisati svoj tedenski novičnik (newsletter), na katerega se lahko naročite. Tako boste lahko na svoj e-mail vsak teden prejeli njeno kolumno, objavljeno na našem portalu in druge zapise, ki jih objavlja, hkrati pa boste lahko prebrali tudi bolj intimen zapis, ki ni objavljen nikjer drugje. Na njen tedenski novičnik se lahko prijavite tukaj.