Kateri jezik vi govorite? V katerem pa mislite?

Morda se vsak ne zaveda pomena maternega jezika s katerim je začel opisovati in sprejemati svet okoli sebe, a le zato, ker živimo v prividu, da se lahko izražamo v slovenskem in tujem jeziku po lastni izbiri. Mladim se zdi »fajn in cool«, da jim je angleški jezik postal domač, kar je dosegel s preprostostjo izraza in svojo vseprisotnostjo, kako v medijih, glasbi in filmih kot tudi v sistemu izobraževanja. Slovenski jezik ni preprost in se ga marsikdo težko ali nikoli ne nauči, a ima svojo melodijo, pomen in vsebuje srčiko duše naroda, navsezadnje tudi njegov značaj. Ja, tega se zavemo šele ko odidemo iz svojega jezikovnega območja, za dlje časa. Spominjam se Maje Weiss, ko je prišla iz ZDA s turneje filma Varuh meje, in nam je razlagala, da kako neprijetno je bilo slišati od izseljencev, da jezik, ki ga govorijo v filmu sploh ni slovenski. Ker so se tam živeči Slovenci izselili pred mnogimi desetletji, so ohranili tedanji slovenski jezik, a je ta ostal tak kot so ga ponesli s seboj – za nas v Sloveniji danes živeče, okoren in staromoden. Jezik je živ, prilagodljiv, razvija se vzporedno s tehnologijo, kulturo in načinom življenja, v komunikaciji skozi govor in pisanje, a le če se ga uporablja. No, najbrž tudi sami z lahkoto govorite v tujem jeziku, a ko ste čustveno razburjeni, pa preklinjate skoraj gotovo v svojem maternem jeziku. Kaj to pomeni?

Za francoski jezik pravimo, da je prefinjen, italijanski je melodičen, angleški hladen, španski temperamenten in tako dalje, kar pomeni, da ima vsak jezik svoj značaj, tako kot ljudje, ki ga govorijo. Problem nastane, ko se en jezik vsiljuje in povozi ostale jezike – tako je bilo v času kolonizacije in tako je bilo v času velikih vojn. Zmagovalcem ni bilo dovolj, da so zasegli državo in njene ljudi, temveč jim je največkrat odvzel pravico govora v maternem jeziku. In to z razlogom – da bi zatrl domač in uveljavil svoj jezik ter tako prevzel nadzor nad poraženčevim mišljenjem. Se vam zdi, da pretiravam? Nikakor, govorim iz lastne izkušnje in vem, da je jezik lahko orodje pritiska, izolacije in segregacije. O tem bi vam še več lahko povedali stari starši, ki so preživeli italijansko in nemško okupacijo. Z znanjem tujih jezikov ni nič narobe, če se le zavedamo pomena svojega jezika in ga negujemo, se z njim ponašamo in ga spoštujemo ravno toliko kot tujega. Jezik je naš »genski material«, ki nas veže na točno določeno zgodovinsko zgodbo, zemeljski teritorij, tradicijo, čustvovanje in način dojemanja sveta. Nekoč smo mislili, da nas bo en jezik združil, a danes v to nisem več prepričana. Zato si preberite odlomek iz poslanice predsednika društva pisateljev Slovenije ob dnevu maternega jezika, ki sledi v nadaljevanju.

»Ni težko prevesti v vse materinščine sveta niti v jezik posameznika, jezik težkega železa, velikanskih premikov tisočerih oboroženih ljudi, ki morajo ubogati samo en jezik, ki morajo biti tiho in ki naj bi verjeli samo tisto, ker jim zapovedujejo hegemoni in veliki vezirji v njim lastnem jeziku, jeziku vojne in ubijanja. V takšnih dominantnih in nedemokratičnih razmerah je težko razumeti posamezne krike – da smo proti vojni! – pa četudi so enotni v vsem, le v zaporedju človeških glasov ne…

Danes in zdaj jezikovni hegemoni brez milosti, samo z nasiljem in velikansko vojno in gospodarsko močjo uporabljajo svojo materinščino, da bi si nas podredili, da bi nas prisilili z njihovim jezikom v razmišljanje, ki ne bo več naše marveč samo njihovo. To se z jezikom da doseči in temu se moramo v imenu svojega jezika, maternega jezika slehernega Evropejca, ki zahteva tudi mir in enakopravnost misli in jezikov, upreti. Zavreči in zavrniti moramo svet v enem samem jeziku. Ne pretvarjajte se, da nas ne morete razumeti. Samo ne slišite nas, pa ne zaradi naših maternih jezikov, pač pa zaradi hrupa železja, s katerim si hočete podrediti svet.« (Dušan Merc, predsednik Društva slovenskih pisateljev)

Sprašujem se, zakaj je v naših medijskih in šolskih programih tako malo kulture, športa in vsebin narodov iz Vzhoda, Juga in Severa? Če česa ne poznaš, ne moreš obsojati in presojati, še manj pa primerjati z vsem, kar prihaja z Zahoda. Smo samo poneumljeni ali že podrejeni, in ali se to samo meni zdi čudno?

Avtorica: Miomira Šegina (miomira.si)

Kolumna avtorice ne odraža nujno stališča uredništva.