Kam je izgnila lepota? #Ajdapiše

Na Čopovi ulici v centru Ljubljane se nahaja stara Mestna hranilnica, v kateri je danes muzej bančništva, ki ga uprablja NLB. Čudovita secesijska stavba ima izjemno lepo pročelje, nato pa vstopiš skozi veličastna vrata in se povzpneš v prvo nadstropje stavbe po stopnišču, ki je še veličastnejši. Visoki stropi, okrašeni stebri, vsi detajli so del te lepe celote. In nato imaš v muzeju še priložnost videti staro okno, za katerega si se včasih postavil kot stranka. Masiven les, okrašeni detajli – preprosto čudovito.

Ko občudujem vse to, se potem sprehodim mimo starega okenca, ki se ga spomnimo iz NLB banke. Tudi les, pa ne več tako masiven. In nato do postavitve, ki je danes – klasična belosiva miza, brez detajlov, preprosta. Dolgočasna. Brez duše. Takšne banke danes tudi so. Nič čudnega torej, da vse veliko raje opravljam na daljavo. Pa ni le objekt, so tudi posamični predmeti. Pritegnili so me lepi detajli na nekdanjih trezorjih, orodje, ki so ga bančniki vsakodnevno uporabljali, pa tudi razstava starih čudovitih hranilnikov in navsezadnje bankovcev. Pa še nekaj – tudi listine. Včasih so ljudje pisali na roko, se potrudili za vsak zapis posebej, lepa pisava je bila cenjena. Danes je kaligrafija le zanimiv tečaj, sicer pa vse ostalo le tipkamo na računalnike in natisnemo v črkah, ki so lahko berljive. Ampak dolgočasne. Estetika je umrla.

Pa to ni le v tem primeru – temveč lahko razširimo na celotno arhitekturo in vse predmete ter tudi na nas same. Poglejmo mostove, ki so jih gradili nekdaj – in današnje. Pa javno razsvetljavo, klopce, celo koše za odpadke nekoč in danes. Poglejmo hiše danes in nekoč – bogate vile z detajli. Kaj vse je recimo ustvarjal Plečnik! Danes pa kocke, črno-bele, cene pa nič manjše v resnici. Predmete, ki jih uporabljamo vsak dan: telefon nekoč in danes. Pisala. Krtača za lase. In še bi lahko naštevala. Na koncu dneva imamo polne omare oblačil, pa so vsa narejena iz nafte, kakovost pa kljub ceni slaba. In tudi mi sami smo se spremenili – nekoč so se ljudje uredili, ko so se odpravili iz hiše. Danes srečaš ljudi skorajda v pižami na cesti.

Modernizem je estetiko pogosto podredil funkciji. Kdaj se je to spremenilo in zakaj? Kdaj je vse postalo tako sterilno, dolgočasno, hitro? Tudi barve mesta, o čemer sem sicer že pisala – nekoč so bile razsvetljave toplo rumene, sedaj so mesta v grdi beli svetlobi. Nič več ni domače.

Če posplošim – deluje, da imamo navadni ljudje danes veliko več dostopa do vsega. Pa morda temu ni tako. Imamo do slabih, cenenih kopij. Če se vrnem na banke. Danes ima vsak bančni račun. Nekoč v tisto lepo hranilnico ni vstopil vsakdo. Le redki so imeli dovolj, da so lahko postali člani.

Ali je morda mogoče, da iz tukaj izvira ta praznina v nas samih, ki na dan izpuhti kot para skozi depresije in izgorelosti? Praznina v nas, ker je praznina okoli nas. Ko se zdi, da je vsega tako veliko … v resnici pa ko želiš nekaj kakovostnega, ugotoviš, da tega skoraj ni več.

Zaradi tega okolja smo namreč tudi mi drugačni. Lepota zahteva čas. Pisanje na roko zahteva čas. Mi pa smo se tako kot okolica spremenili – lepota ni ključna, funkcionalnost je. In tako hitimo in hitimo … Vprašanje torej ni, kam je izginila lepota. Vprašanje je: kdaj smo se odločili, da nimamo časa za lepoto? Kdaj smo se odločili, da bomo hiteli skozi življenja? Kdaj smo se odločili, da imamo raje ceneno kvantiteto namesto nekaj čudovitih in kakovostnih stvari?

In še ključneje: je sploh še mogoče spremeniti stvari? Je še mogoče ustaviti svet ali kot hrčki hitimo naprej, naprej in naprej … dokler nam srček ne odpove?

Ajda Vodlan

Kolumna avtorice ne odraža nujno stališča uredništva.

Ajda piše tudi novičnik (newsletter), na katerega se lahko naročite. Tako boste lahko na svoj e-mail prejeli njeno kolumno, objavljeno na našem portalu in druge zapise, ki jih objavlja, hkrati pa boste lahko prebrali tudi zapis, ki ni objavljen nikjer drugje. Na njen novičnik se lahko prijavite tukaj.