Kakšno (osnovno) šolo si želimo? 2. del #Benjaminovglas

Najprej k temeljem

Šola je vzgojno-izobraževalna ustanova, ki sledi varstveno-vzgojni ustanovi, ki ji rečemo vrtec. Potek in smer razvoja otroka naprej in ne nazaj, ni naključen. Osnovna šola je prva resna preizkušnja, kjer se otrok sreča s »sistemom«. Na nek način je zato tudi najzahtevnejša stopnja izobraževanja in oblikovanja človeške osebnosti, saj se v naslednje stopnje izobraževanja, kot so srednja šola, višja šola in visoka šola, posameznik že lažje vključi, saj ima za sabo že izkušnjo iz osnovne šole.

Vedenje ter dolžnosti in pravice

Ocenjevanje vedenja – vzorno, primerno, manj primerno vedenje – po končanem razredu osnovne šole je imelo simboličen pomen, ki ga je družba namenila vzgoji otrok v (osnovni) šoli ter pomenu, ki smo ga kot družba namenili dolžnosti in pravicam otrok v šoli. Morda je bil povod za ukinitev ocenjevanja vedenja povečan poseg civilne družbe v šolski sistem, saj imajo najraznovrstnejše skupine in interesne organizacije, pa nevladne organizacije in društva zelo različne poglede na to, kaj naj bi šolski sistem bil in kaj naj bi bilo vzorno obnašanje.

Učiteljicam in učiteljem se je v postopnem procesu oddaljevanja šolskega sistema od vloge vzgoje v šolskem sistemu, odvzelo vsa orodja, s katerimi so šolniki vzdrževali kolikor se le da kakovosten nivo vedenja in razvoj vzgoje učencev v šoli in nenazadnje tudi izven nje.

Dandanes so zaradi pritiska javnosti na to, kaj je primeren pristop in kaj neprimeren pristop pri vzgoji otrok, šolniki precej nemočni. To ima dolgoročno lahko negativne posledice na družbo. Ko hierarhija ne deluje več in ko vloge v družbi niso več jasne in samoumevne, se začnejo temelji družbe rušiti.

Ravnotežje med obremenitvijo in kakovostjo šolskega sistema

Na drugi strani se je z oddaljevanjem vzgoje povečal oz. okrepil izobraževalni del v šoli, kar je privedlo do neravnotežja med vzgojno in izobraževalno vlogo šole. S tem mislim na povečanje števila predmetov, uvedbo nacionalnega preverjanja znanja (NPZ), kjer se v 6. in 9. razredu preverjajo standardi znanja učencev, predvsem pa gre za naraščanje števila dejstev in informacij, ki naj bi se z njimi učenci seznanili ali jih celo obvladali. Ideja je, da naj bi te dodatne zadolžitve učencev rezultirale v večji kakovosti izobraževalnega sistema. Vendar se lahko upravičeno vprašamo, če je temu res tako. Moje mnenje je, da so novosti, kot je povečanje števila predmetov in uvedba nacionalnega preverjanja znanja (NPZ), le administrativni poseg v izobraževalni sistem, ki ne povečuje kakovosti znanja učencev in tako ne predstavlja dodane vrednosti izobraževalnemu delu. Šolski sistem je preobremenjen z idejo o nadzoru in preverjanju znanja učencev, povečanju brezciljne brezvsebinske obremenitve učencev, kar ruši splošno ravnotežje med obremenitvijo in kakovostjo šolskega sistema. Spuščanje učnih kriterijev in kriterijev obnašanja, vedenja ter s tem poveljevanje povprečja je rak rana slovenske družbe.

(Ne)smisel: numerično ocenjevanje vzgojnih predmetov

Vprašati se moramo tudi, ali je smiselno numerično ocenjevanje vzgojnih predmetov, kot so glasba, gospodinjstvo, tehnika, športna vzgoja, likovna vzgoja. S tem jih namreč enoznačno primerjamo s težo z naravoslovnimi in družboslovnimi predmeti, kot so zgodovina, geografija, matematika in drugimi. Vendar gre pri vzgojnih predmetih za drug pristop in bi bilo zato po mojem mnenju bolj smiselno ocenjevanje z vidika vzornosti in primernosti, vsekakor pa ne z zahtevo po odličnosti.

Apel k razmisleku: ali je smiselna ponovna vpeljava ocenjevanja vedenja in ali imajo družboslovni in naravoslovni predmeti enako težo kot vzgojni in obratno ter vprašanje, ali je smiselno numerično ocenjevanje vzgojnih predmetov (glasba, gospodinjstvo, tehnika, športna vzgoja, likovna vzgoja)?

Avtor: Benjamin Lukšič (Benjaminovglas)

1. del kolumne “Kakšno osnovno šolo si želimo?, si lahko preberete na povezavi tukaj.