Kakšen je realni vpliv oz. doprinos posameznika v preprečevanju globalne onesnaženosti s plastiko? #Benjaminovglas

Predvčerajšnjim sem si ogledal novi dokumentarni film na Netflixu z naslovom “Seaspiracy”, ki je takoj po izidu ta teden dobil veliko pozornosti. Film, ki ga je režiral in predstavil 27-letni režiser Ali Tabrizi, dvomi o možnosti trajnostnega obsežnega ribištva in razglaša, da je komercialna ribiška industrija kriva za zlorabe življenja živali.

Veliko pacifiško smetišče, ki v velikosti meri za tri Francije oz. 1,6 milijona kvadratnih kilometrov, vsebuje 80.000 ton smeti iz plastike.

No, najnovejša študija je dejansko pokazala, da kar 46% velikega pacifiškega smetišča predstavljajo (odslužene) ribiške mreže, večino ostalih smeti pa sestavljajo druge vrste ribolovnega materiala. Ko te plastične ribiške mreže razpadejo v mikroplastične delce, jih živali nato zaužijejo misleč da gre za hrano, in pri katerih posledično nastopi skoraj gotova smrt.

Med drugim v dokumentarnem filmu tudi izpostavijo, da je rezultat študije tudi dognanje, da le 0,03% vsega pacifiškega smetišča predstavljajo plastični zamaški. Po pravici povedano, še nisem slišal da je kateri medij kdaj poročal o tem, da velika večina »tega ogromnega vodnega smetišča« sestavljajo odslužene ribiške mreže, mogoče sem pa kaj prezrl. A pokazatelj te »pretihe« tišine in globoko zakopane resnice je v tem, da se večina svetovne populacije ukvarja na primer ravno z akcijami, kot je zbiranje plastičnih zamaškov in podobno. Vsekakor to podpiram, vendar od daleč opazujem način in plasiranje usmeritev malemu človeku s strani svetovnih centrov moči, kako misliti in kako se ravnati, da bo zgleden »mali« državljan sveta živel v svoji glavi, ki mu jo kot zavrten globus vrti veliki svetovni igralec, danes v to drugič v ono smer, v tem primeru trg ribiške industrije.

Vsekakor imajo omenjeni razlog za to. Svetovni trg komercialne ribiške industrije naj bi do leta 2026 dosegel 438,59 milijarde ameriških dolarjev. Veliko držav dejansko živi od teh prihodkov, tako da žal, ko pride do ključnih odločitev vezanih na okolje, le te popustijo močnejšemu.

Pritisk po preprečevanju globalne onesnaženosti s plastiko pa se s strani realnih onesnaževalcev prenese na malega človeka. Temu malemu človeku je bilo naloženo dnevno sortiranje odpadkov, pravila igre se iz leta v leto zategujejo, pri čemer je sistem ironično vsakemu »malemu človeku« zagotovil plastični koš za smeti (oziroma več njih), in s tem zopet povečal populacijo plastike na planetu. Ta mali človek je pod takim pritiskom, da mu v kolikor ne sledi jasno predpisanemu redu ločevanja odpadkov, sledi globa. Moram priznati, ko to pišem, dejansko odkrivam kako močno smo vpeti v to problematiko, ki je v želji »velikih« postal samo naš in to osebni problem, s katerim se moramo dnevno ukvarjati.

Moje mnenje je, da vsekakor pomaga videnje širše slike problematike onesnaževanja s plastiko, in da pritisk oz. breme, ki je s tem usmerjeno v malega človeka, vsaj malo popusti. Še naprej pa ločujmo odpadke, saj je ta mizeren vpliv za boljše okolje, eden redkih orodij, ki ga imamo in, ki je v našem dosegu.

Avtor: Benjamin Lukšič (Benjaminovglas)

Kolumna avtorja ne odraža nujno stališča uredništva.

 

Komentarji uporabnikov
Tagi