Kako živeti bolj kakovostno? #Ajdapiše

Julij brez plastike. Kako v radikalnem svetu živeti zmerno? 

Julij brez plastike je projekt, mednarodna iniciativa, katere začetek sega v leto 2011 v Avstralijo in katere vizija je svet brez uporabe plastike (za enkratno uporabo). Prejšnji teden, 22. julija, je bil dan »globalnega okoljskega dolga« –  to pomeni, da je človeštvo po izračunih organizacije Global Footprint Network izrabilo toliko naravnih virov, kolikor jih je Zemlja sposobna pridelati oziroma obnoviti v enem letu. Sredi leta porabimo torej tisto, kar imamo za celo leto. Si predstavljate, da bi to naredili z lastnimi financami? Ostali julija brez denarja za celo leto? Nepredstavljivo.

Zelene politike postajajo vse bolj pomembne. Evropska komisija je kot enega izmed šestih prednostnih nalog za obdobje 2019 – 2024 izbrala »evropski zeleni dogovor« – Evropa želi biti prva podnebno nevtralna celina, tako da bo postala moderno, z viri gospodarno gospodarstvo. V tujini, predvsem evropskih državah zelene stranke postajajo vse bolj pomembne na političnem parketu, pri nas pa imajo Zeleni Slovenije le nekaj podpore. Zadnji referendum je nakazal veliko zanimanje naroda za vprašanje vode, toda kaj to dejansko pomeni za našo politično klimo pa bomo še videli.

Je zelena politika, so zelene iniciative civilne družbe in je množično »zeleno potrošništvo«. Eko in bio se v teh dneh dobro prodaja, kar sem pisala pred dvema tednoma. Poudarila sem, da je zmernost odgovor na mnoga vprašanja. Toda, kako živeti zmerno v tem radikalnem svetu?

Že od »nekdaj« (vsaj zdi se tako, pa to ni res) doma vestno ločujemo odpadke. Tri Prodnikove smetnjake, rumena, črna in rjava, steklo ter papir na ekološki otok, potem pa še kosovni odvoz, nevarni odpadki in vse ostalo v center v Dobu. Lansko leto tekom korone sem postala še bolj ozaveščena. Kupovati sem začela še bolj lokalno in še toliko bolj bila pozorna na to, kaj vse odvržem. Zavedanje je prvi korak – kaj imamo doma, kaj odvržemo in posledično kaj zares potrebujemo.

Svoje korake na poti k manj odpadkov sem delila s prijatelji v živo in tudi na mojem Instagram profilu. Pa se je pojavilo vprašanje: kako sem lahko mesojedka, če sem »zero-waste« privrženka? In če sem zero-waste privrženka, kako še vedno ustvarjam določene odpadke, ki so tako enostavno zamenljivi? Spraševala sem se, zakaj moramo danes vse tako radikalizirati? Si strogo na levi ali pa strogo na desni? Kaj se je zgodilo z življenjem nekje vmes … Na zmerni sredini? In pa predvsem, kaj se je zgodilo s sprejemanjem raznolikosti, drugačnosti? Paradiramo, da smo najbolj strpni in tolerantni v zgodovini, občutek pa imam, da še nikoli do sedaj ni bilo toliko razvrščanja po škatlah, ti sem, jaz tja in zato ne govoriva. Kaj se je zgodilo s sprejemanjem človečnosti – da delamo napake, ker smo pač ljudje?

Zero – waste je način življenja, je življenjski slog. Trditi, da je nemogoče biti zero – waste v celoti, ni res. Gre namreč za vprašanje prioritet in včasih dajem pred neproizvodnjo odpadkov druge prioritete – hrana, ki jo je moč kupiti le v embalaži, in si jo pač zaželim v danem trenutku. Instant užitki, kot je kava na poti, ko preprosto nimam s seboj šalčke. Luksuz, kot so nakup bele tehnike, ki pride zapakirana v tono embalaže. In še naprej … Vprašanje glede količine odpadkov, ki jih proizvedemo, je tako predvsem vprašanje: kako želimo živeti? Sta dve radikalni točki – asketsko ali pa zasičeno. Vmes pa je dolga lestvica alternativ in verjamem, da se kakovost bivanja skriva nekje na sredini. Kjer je udobje, vendar pa ni vse instant. Naš način življenja pa je izbira in to prevečkrat pozabljamo. Družba nas sicer uči vzorcev, toda odločamo sami.

Zemlja se utaplja v smeteh. Vendar rešitev ni v tem, da pogledate v svoje smeti in jih zmanjšate. To je dikcija velikih korporacij, ki želijo krivdo prevaliti na posameznika. Planet bomo rešili, ko se bomo sistemsko lotili velikih problemov, tistih, ki dejansko uničujejo svet. Seveda pa je svet mozaik in tudi naši mali koraki štejejo. Vendar naj ne bo zmanjševanje odpadkov naša obveza, temveč v prvi vrsti razmislek, kako hočemo živeti. Želimo kvantiteto ali kvaliteto? Je tudi razmislek o vrednotah – kaj spoštujemo? Ceneno delovno silo ali strokovnjake na svojem področju, ki izdelujejo unikatne izdelke, in lokalne kmete, ki našo hrano pridelujejo na bolj naraven način?

V razvitem zahodnem svetu imamo dandanes tako veliko, da luksuz ni več imeti – luksuz je spoznati, da lahko na neki točki rečemo: ne, tega pa ne potrebujem. Luksuz je zavrniti vse tisto, česar v resnici ne potrebujemo in ne želimo, pa mislimo, da moramo imeti. Ker pač, tak svet, takšna družba. Luksuz je vrnitev k naravi. Luksuz se je znebiti vsega tistega, česar ne potrebujemo in nas ovira, nam ne da dihati. Luksuz je minimalizem – imeti tisto, kar želiš in si želeti le tisto, kar zares potrebuješ. To je kakovost bivanja – svoboda od materialnih stvari.

Ajda Vodlan (Ajda piše)

Kolumna avtorice ne odraža nujno stališča uredništva.

Ajda je lani začela pisati svoj tedenski novičnik (newsletter), na katerega se lahko naročite. Tako boste lahko na svoj e-mail vsak teden prejeli njeno kolumno, objavljeno na našem portalu in druge zapise, ki jih objavlja, hkrati pa boste lahko prebrali tudi bolj intimen zapis, ki ni objavljen nikjer drugje. Na njen tedenski novičnik se lahko prijavite tukaj.

 

Komentarji uporabnikov
Tagi