Kaj še ni bilo povedano? #Ajdapiše

Teden za tednom, mesec za mesecem pišem kolumne (tukaj pa še kje drugje, recimo v Slamniku). In priznam, da se včasih kakšno uro pred oddajnim rokom zgodi, da sem brez – ne le brez napisanega, tudi brez ideje, o čem bi sploh še pisala. Mar nisem že vsega povedala? Ali pa so povedali drugi. Veliko je tem, o katerih se mi zdi, da vsi pišejo in govorijo, in resnično ne čutim potrebe, da še jaz »dodam svoj pisker«. Takšna tema v teh dneh je recimo Evrovizija. Verjamem, da sta že obe strani vse povedali. Pa sta?

Brez skrbi, to ne bo kolumna o Evroviziji. Vendar ne zato, ker nimam svojega mnenja o njej. Pa navsezadnje tudi ne zato, ker je že vse povedano. Kajti vsak posameznik ima svoje mnenje, svoje unikatne izkušnje in zatorej vsak lahko napiše nekaj edinstvenega. Vprašanje je zgolj, kdaj pisati. So ljudje, ki redko povedo svoje mnenje naglas. Smo ljudje, ki kar ne znamo nehati pisati. Ključno je, da bi vsi bolj spregovorili o temah, ki so nam pomembne. Morda zato ne pišem o Evroviziji, ker nimam takšne nuje, da izpostavim še svoj vidik, kot sem ga recimo imela dva tedna nazaj, ko sem pisala o odpovedi in trgu dela.

Povedali smo vse in nič, in čeprav to zveni paradoksalno, je res. Kajti o vsem smo že govorili, vsi imamo še nekaj za dodati, predvsem pa je ključno naslednje: čeprav smo morda že vse povedali, pa očitno še vedno tega ne znamo spraviti v prakso. In zato govorimo in pišemo dalje …

Naj podam primer: vsi se dobro zavedamo, da je življenje samo eno, da je kratko in neponovljivo. Zavedamo se, da moramo ceniti vsak trenutek. Vemo, da najpomembnejših stvari v življenju denar ne more kupiti (zdravje, ljubezen in tudi varnost). Pa vendar še vedno tako zelo neumno živimo … Še vedno se pehamo za stvarmi, ki nam ne prinašajo sreče na dolgi rok. Vedno znova in znova pozabljamo, da nam svoboda prinaša občutek živosti, pa jo tako zlahka menjamo za navidezno varnost (govorim predvsem o finančni in socialni, manj fizični varnosti). Še vedno pozabljamo na ljudi okoli nas in si zastavljamo visoke cilje. Menimo, da dosegamo premalo in verjamemo, da je ambicioznost pozitivna lastnost. In se pehamo še malce bolj, malce več … Da bomo nekaj naredili, uspeli in nekaj pustili za seboj.

Pred dnevi sem videla posnetek, ki poudari, da se lahko veliko naučimo od otrok. Zakonca, starša, vprašajo, koga od živih ali mrtvih bi povabili na večerjo. Podajajo različne odgovore od politikov do zvezdnikov. Nato isto vprašanje zastavijo njihovim otrokom. Ti bi povabili babico in dedka, starše, bratrance …

Nas je vse to pisanje in govorjenje pripeljalo do vzpostavitve civilizacije, ki nas je odtujila od narave in nas samih?

Ne. Menim, da mora biti pisanja in govorjenja še več. Vendar premišljenega. Ne pisanja zaradi pisanja. Ne govorjenja zato, ker radi slišimo svoj glas in mislimo, da izpademo pametni (imamo ena usta in dvoje ušes, mar ne?). Temveč pisanje in govorjenje, ki nas prisili k razmišljanju. Zato pa naj se vrnem na kolumno prejšnjega tedna in ponovno izpostavim, kako pomembno je branje. Toda ne branje črk, praznih informacij, bedarij. Temveč branje, ki nas sili k razmišljanju. In pisanje ter govorjenje, ki ima tudi tak učinek. Razmišljanje vedno znova z istim ciljem – da premislimo, kaj delamo, zakaj delamo. Kajti smisel obstoja je v smislu bivanja. In morda bi bil čas, da se rešimo oklepa kulturne spodobnosti ter zadihamo s polnimi pljuči in prebudimo preživetveni nagon v sebi.

Ajda Vodlan (Ajda piše)

Kolumna avtorice ne odraža nujno stališča uredništva.

Ajda piše tudi novičnik (newsletter), na katerega se lahko naročite. Tako boste lahko na svoj e-mail prejeli njeno kolumno, objavljeno na našem portalu in druge zapise, ki jih objavlja, hkrati pa boste lahko prebrali tudi zapis, ki ni objavljen nikjer drugje. Na njen novičnik se lahko prijavite tukaj.