Naj najprej poudarim, da žal ne prinašam nobene odrešitve za probleme naše države in naše družbe. Je pa ena stvar, in dejansko res samo ena stvar, ki jo vse bolj opažam (in kot sem že zadnjič pisala – najlažje je o lastni družbi, državi, pa tudi družini pisati, ko greš za nekaj časa na potovanje in gledaš od zunaj). In to je slovenska miselnost.
Zakaj je Janja Gambert vrhunska? Ker je toliko boljša od vseh ostalih? Ja, ampak zakaj je toliko boljša? Ali pa zakaj je Tina Maze blestela? In to v športu, ko štejejo stotinke – ko so vsi na pisti vrhunski. Ker šteje glava. Seveda logično, potem ko že imaš zagotovljene predispozicije – si garal, da si prišel na pisto in si torej vrhunsko pripravljen.
V Sloveniji je nekaj družbenih in sistemskih napak. Vsekakor so in jih opažamo. Vendar imamo v večini tudi zelo dobre temelje na vseh področjih. Naša majhnost je prednost, saj če se začneš z nečem strastno ukvarjati, si hitro najboljši v državi, ker nas pač ni veliko in potem stopiš na mednarodno raven. Če imaš željo, nadaljuješ – preučiš stanje, se učiš od tekmovalcev in napreduješ. Slovenci smo prilagodljivi in fleksibilni, pa tudi delavni. Znamo in zmoremo.
Kaj pa nas ovira? Na državnem nivoju zagotovo jasno zastavljeni cilji. Zakaj si ne bi zastavili jasnega mednarodnega cilja? Na primer: Slovenija bo najboljša na svetu na področju raziskav in razvoja na različnih področjih. Ker dejansko je realen cilj, saj imamo veliko število vrhunskih raziskovalcev na različnih fakultetah. Toda ali to kot država tudi dobro komercializiramo in prodajamo? Se nam investicije vračajo? Zakaj bi bil to dober cilj? Iz treh razlogov: razvoj je cenjen in torej bi lahko postavljali visoke vrednosti, kar pomeni, da bi bile plače ljudi boljše. Drugič, ker razvoj ni umazan. Po eni strani jokamo (bom kar grdo rekla – se včasih zares cmeramo), da smo razprodali vso slovensko industrijo. Po drugi strani pa, ko kdo omeni, da bi blizu nas gradil kakršno koli industrijo, ki sploh ni umazana, temveč morda le smrdi, pa vsi skočijo v zrak. Priznajmo si, da v zeleni državi, ko tako radi poudarjamo njeno zelenost kot lepoto, ne želimo preveč industrije. Zagotovo ne težke. In tretjič: če ljudje opravljajo raziskave doma, potem lahko tukaj ostanejo. Če boste govorili z ljudmi, ki so šli s trebuhom za kruhom, bodo v večini vsi povedali – raje bi ostali doma. Le redka peščica se odseli, ker želi živeti drugje. Sicer pa smo ljudje navezani na domače kraje, na družino in nam je selitev stresna. Pa ne le nam: pred kratkim sem izvedela, da kar nekaj ptic sedaj prezimi v Sloveniji, ki so se včasih selile na jug. Ker so temperature malce bolj prijetne kot so bile in ker je za njih lažje pozimi malce potrpeti lakoto in mraz, kot pa prenesti stres selitve. In ni le dom … življenje v Sloveniji je kar zelo udobno in prijetno. In da se vrnem na raziskave in razvoj – če bi to postavili kot naš cilj, bi potem morali politiko na vseh področjih nastaviti tako, da spodbuja ta cilj. Pa ni nujno, da je to naš cilj – lahko je kaj drugega. Toda bil bi že čas, da si ga zastavimo. In res bi bil skrajni čas, da nehamo biti ponižni in si zastavljati mini cilje, ki nas ponižujejo. Na mnogih nivojih smo najboljši, zato si želim, da bi se ta cilj glasil: Slovenija bo najboljša na svetu na področju …
Da bi to dosegli, pa bi morali sploh v javnem sektorju (pa ne le v tem!), spremeniti logiko razmišljanja iz »to se pa ne da« v »kaj moramo narediti, da se bo dalo«. Mislim, da tukaj ne potrebujem dodati čisto nič več, ker vsi vemo, o čem govorim. Zavedati se moramo, da smo (zakonodajna) pravila postavili, da so nam v oporo, ne pa v oviro. Tako kot pravila obnašanja (bonton), ki niso namenjena restrikciji, temveč so nam v pomoč, da vemo, kaj in kako.
Zaključila pa bom še z mislijo o spremembi razmišljanja v družbi. Želela bi si več prijaznosti in spodbujanja. Prejšnji teden je bila objavljena moja kolumna z naslovom Superluna – spet ta luna? in ko jo je profil portala Domžalec delil na Facebook, je nek gospod iz Domžal napisal: »Ne pišite več , samo nasvet…«. Gospodu se zahvaljujem za nasvet in mu sporočam, da pred vejico ni presledka, je pa zato pred tremi pikami. Pa ta komentar sploh ni grozen kot so marsikateri drugi – če recimo prebiraš objave politikov, se mi včasih obrača želodec od vsega gnusa, ki ga najdeš tam med komentarji. Kam je šla kulturna debata? In vedno znova se vprašam: bi vsi ti ljudje te besede izrekli tudi na glas v živo in osebno? Sploh pa me preseneti, ko psovke in obsojanja prihajajo od gospodov in gospeh v zlatih letih, ki sicer po FB-ju objavljajo slike svojih vnukov in marmelad ter delujejo tako dobrohotno …
Dobrohotnost. Izjemno lepa beseda. Želim si, da bi je bilo več v naših mislih, besedah in dejanjih. Ker vsa ta obsojanja nas nikamor ne pripeljejo, zato nehajmo zabijati čas s tem in se osredotočimo na konstruktivnost. Kaj bomo naredili? Kot država, družba, družina, posamezniki? Kam bomo šli? In kako se bomo pri tem spodbujali?
Ajda Vodlan (Ajda piše)
Kolumna avtorice ne odraža nujno stališča uredništva.
Ajda piše tudi novičnik (newsletter), na katerega se lahko naročite. Tako boste lahko na svoj e-mail prejeli njeno kolumno, objavljeno na našem portalu in druge zapise, ki jih objavlja, hkrati pa boste lahko prebrali tudi zapis, ki ni objavljen nikjer drugje. Na njen novičnik se lahko prijavite tukaj.
