Kaj je bistvo? #Ajdapiše

Predstavljajte si, da bi vas vrglo nazaj v zgodovino, recimo v čas industrijske revolucije ali pa še pred tem v čas srednjega veka, Rimljanov, morda celo kameno dobo. Recimo, da bi imeli priložnost, da pripovedujete o tem našem svetu, o vsem kar »imamo«. Toda, bi znali to tudi prikazati? Elektriko, telefonijo, brezpilotna letala, potovanje na Luno in tako naprej. Že vžigalnik na primer? V veliki večini pač ne bi znali in s tem ni nič narobe. Današnji svet je postal tako kompleksen, da ni več tega, da vsak zna vse (tako kot so naši dedki, morda starši sami gradili ceste in hiše), temveč da si vse več dela razdelimo in vsak naj bi opravljal tisto, kar najbolje zna (to je seveda le ideal, ne čista realnost). Sistemi so tako postali vse bolj kompleksni. In tega se morda premalo zavedamo.  

Ko odrasteš, končaš šolo, se zaposliš in spustiš v prava odrasla razmerja (prijateljska, romantična in poslovna), spoznaš, da najtežje pri teh odnosih in v življenju niso zahtevne tehnične stvari. Spoznaš, da vse tisto, kar smo se učili v šolah, zagotovo pride prav (sploh če delaš tisto, za kar si se učil), vendar pa nam manjka nekaj, kar se nismo učili v šolah: kako komunicirati, se sporazumevati. In ugotoviš, da je to tisto, kar loči dobre od najboljše v poslovnem svetu – in navsezadnje v romantičnih ter prijateljskih razmerjih je zgolj to tisto, kar ta razmerja obdrži.  

Sporazumevanje pa še zdaleč ni le pisana ali ustna beseda. Sporazumevanje pomeni tudi širše razumevanje situacije. Pomeni molčati, ko nekdo drug govori in poslušati, kaj sporoča. Ne le poslušati, temveč tudi slišati. Sporazumevanje pomeni videti vse tisto, kar se skriva v nebesedni komunikaciji. In ta svet je tako poln besed, informacij, da v večini nimamo časa za razumevanje konteksta že besednega, kaj šele nebesednega. Pa vendar je to tisto, kar šteje.  

Moja profesionalna kariera še ni obeležila prve desetletnice (še vedno sem bližje petici), pa vendar sem se v tem času tako zelo velikokrat znašla v podobni situaciji, ko leva stran ne ve kaj dela desna stran. In iz mojih izkušenj naj povem, da zasebni vs. javni sektor v tej dilemi sploh ne igra pomembne vloge, saj se to dogaja v obeh sektorjih. Mnenje, da je zasebni sektor tolik bolje urejen kot javni, je tako velika fama kot tista, da nemški vlaki ne zamujajo (po mojih izkušnjah so kar blizu francoskim zamudam). In tako se mi je zgodilo (tako v privatnem kot v javnem sektorju), da smo v Sloveniji delali najbolj neverjetne proizvode – in da je bila na drugi stran potreba za te neverjetne projekte, ampak umanjkala je tista točka povezovanja. Saj pravijo, da je plan najpomembnejši del – toda dejansko je to najpomembnejši predpogoj. Pomembna je izvedba, sicer vse ostane le na idejnem področju. 

In zakaj umanjka ta del povezovanja? Ta del, ki poveže potrebe in povpraševanje. Ta del, ki omogoča fleksibilnost in izvedbo.  

Preprosto: ker je najtežji del vzpostavitev dobrega sistema. Sistema, ki je utečen, vendar hkrati fleksibilen. Če ste delali v manjših podjetjih, potem dobro veste: fleksibilnost je izjemna, toda utečenega sistema ni. Ko umanjka en človek, nastane kaos. Kaos, ki se ga sicer rešuje prav preko fleksibilnost – vendar vse prevečkrat na račun izgorelosti. V večjih sistemih je človek manj pomemben – sistem melje naprej v vsakem primeru. Vendar pa, ko pride čas za spremembe, to traja toliko časa, da je marsikatera priložnost zamujena.  

In kaj je najbolj »zabavno« pri vsem? Da na tem področju pravzaprav nismo naredili velike spremembe v človeški zgodovini. Komunikacija še vedno ostaja naš izziv – čeprav je dandanes toliko načinov za komuniciranje. Pa vendar nas to ne bi smelo preveč presenetiti. Komunikologija in odnosi z javnostmi so sicer postali pomembno področje, ki je nujno prisotno v vseh podjetjih in institucijah, vendar pa še vedno niso našli prostora v šolah in vsakdanjih življenjih. Nič čudnega: kdo pa je vas učil, kako povedati sočloveku, kaj želite, kaj potrebujete, kako ste si zastavili, da to dosegate … Po vseh teh stoletjih od Marije Terezije bi bil morda čas, da v šole vpeljemo tiste veščine, ki jih očitno potrebujemo bolj kot neke podatke, ki jih dandanes najdemo na spletu (pa ne narobe razumeti  tudi te potrebujemo vedeti, če nič drugega, kje jih iskati).  

In kot sem nakazala v uvodu: na določenem področju smo naredili velik napredek v človeški zgodovini. Vendar bi ga kot posamezniki težko uprizorili. Na mnogih področjih pa ostajamo popolnoma enaki, kot smo bili … v dobrem ali slabem smislu? Morda pa pač v človeškem.  

Ajda Vodlan (Ajda piše)

Kolumna avtorice ne odraža nujno stališča uredništva.

Ajda piše tudi svoj tedenski novičnik (newsletter), na katerega se lahko naročite. Tako boste lahko na svoj e-mail vsak teden prejeli njeno kolumno, objavljeno na našem portalu in druge zapise, ki jih objavlja, hkrati pa boste lahko prebrali tudi bolj intimen zapis, ki ni objavljen nikjer drugje. Na njen tedenski novičnik se lahko prijavite tukaj.