In lov je odprt! #Ajdapiše

Kaj nas čaka? Napet boj predvsem. Na desnici ni pravzaprav ničesar novega, čeprav Tonin obljublja, da bo NSi veliko presenečenje naslednjih volitev. V resnici to čisto nič ne pomeni, razen da se dobro sliši. Sicer pa se je NSi lotila kampanje pravzaprav zelo resno – v samem centru Ljubljane na Slovenski cesti 28 nasproti Konzorcija so odprli kavarno, kjer se lahko pogovarjate z njihovimi člani, kandidati. Njihov program pa je, po njihovih besedah, »verjetno najboljši program«. Kako pa bi ocenili njihovo dejansko delo, glede na to da trenutno zasedajo pet ministrskih stolov in pet stolov državnih sekretarjev?

Ker bi bila kolumna predolga, če bi se spustila v temeljito analizo, naj povzamem na kratko: Tonin kot obrambni minister s svojimi izjavami, bajkami o izgubljenemu kamionu in drugimi dejanji ni navdušil. Čeprav, kateri pa je bil zadnji minister na tej poziciji, ki nas je dejansko navduševal in smo do njega čutili spoštovanje? Morda bi morali po vzoru ameriških predsednikov na to pozicijo tudi pri nas postaviti nekoga ne le s političnimi izkušnjami, temveč tudi izkušnjami iz Afganistana, Kosova ali pa vsaj slovenske vojašnice? Dejstvo pa je, da je večina Slovencev zadnja leta podpirala zmanjševanje obrambnega proračuna, čeprav nas je NATO ves čas opozarjal na naše dolžnosti do te mednarodne organizacije. Nihče ni vesel situacije naših vzhodnih bratskih Slovanov, pa vendar morda iz tega potegnemo nekaj dobrega in se končno zavedamo, da če želiš mir, se moraš pripraviti na vojno. Vojska je tako kot področje gasilstva na občinski ravni: vlagaš veliko denarja z željo, da jih nikoli ne boš potreboval v praksi. Preventiva, ne kurativa. Dalje – delo ministra Andrijaniča težko ocenimo, ker je ministrstvo za digitalizacijo ustanovljeno na novo in je torej primerjava nemogoča. Vsekakor spremembe na področju digitalizacije javnih storitev so. Vendar, ali je to njegovo delo, delo te vlade ali pa je zgolj pravi čas zaradi epidemije? Dr. Podgoršek, ki vodi Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, je bil v teh letih vladanja bolj v ozadju – je to dobro, ker je v tem času delal ali slabo, ker ni nič naredil, po pravici težko ocenim, ker se na njegovo področje premalo spoznam. Vsekakor pa bo v luči dogajanja kmetijstvo vse bolj pomembno. Cena hrane raste, določene, tudi evropske države, že omejujejo izvoz in vprašanje je, ali bomo zvesto sledili evropski politiki ali pa bomo naredili tudi poteze, ki koristijo nam? Evropska komisija že predlaga pomoč najbolj ogroženim kmetom, toda vprašanje je, ali bodo zopet pomoč dobili tisti, ki so bližje bruseljskemu koritu in bolje znajo spisati svoje prijave na evropske razpise. In sprašujem se: kdaj bo končno sledil preobrat v lesni industriji? Tako bogati smo z lesom, pa ga žal še vedno tako množično izvažamo, namesto da bi izvažali končne produkte. Mar ne bi bilo bolj to vprašanje primerno za volilna soočenja? Tako pa smo na prvem soočenju polovico pogovora namenili zunanji politiki, drugo polovico pa grehom preteklosti (kadrovanja, zadolževanje in nasploh tekmovanje, katera vlada je bila manj slaba kot druga – ker vse so nas zadolžile, vse so politično kadrovale).

Zadnja dva NSi ministra pa sta »naša« – Cigler Kralj je nekdanji Domžalčan, ki sedaj živi v Komendi, Vrtovec pa Domžalčan. Zanimivo je, da »desna vlada« uvaja toliko socialnih »bonbončkov«. Denarni prejemki so se v teh letih kar vrstili, sploh so javnost zbodli dodatki za velike družine, glede na to koliko od teh prejemnikov je ministrov. Tudi oba zadnja omenjena. Za področje infrastrukture pa resnično lahko potrdimo, da je bilo v zadnjih letih narejeno veliko, predvsem pa se ravno odpirajo nova gradbišča tudi v Domžalah. Toda, ali je to uspeh Vrtovca, ali pa je vse to bilo uspešno zastavljeno v zadnjih letih in je prišel na pozicijo v pravem trenutku, ko je tudi proračun EU najvišji v zgodovini?

Torej, sklep: ali so navdušili s svojim delom? Navdušili zagotovo ne, morda področje digitalizacije navdušuje (toda če je bilo prej malo narejeno, je skoraj vse že uspeh). Z izjemo področja infrastrukture pa velikih prebojev ni. Niti na področju sociale – sploh zanimivo je, da velik področje sociale, torej skrb za starejše, z zakonom o dolgotrajni oskrbi v večji meri prelagajo na Ministrstvo za zdravje in lokalno samoupravo. Vendar pa obljubljajo, da bodo zgradili kar nekaj domov za starejše, tudi v Moravčah in Domžalah. Toda vse to se seveda trenutno le obljube. V zadnjih dneh se NSi treplja po plečih češ, povišali smo plače. Na koncu dneva oziroma v začetku meseca pa le preverite, koliko se vam sploh neto plača spreminja. So pa očitno člani NSi iz naših koncev visoko v tej stranki – navsezadnje je Tonin Kamničan, evropska poslanka iz Moravč, ena poslanka je Domžalčanka, pa še koga verjetno najdemo, poleg že omenjenih. V teoriji bi se v državni politiki morali zavzemati za napredek celotne države. V praksi pa dobro vemo, da politiki naprej porivajo projekte svojega konca tudi zato, ker imajo tam svoje volivce. Vprašanje je, ali smo dovolj izkoristili to priliko in kako bi jo v prihodnosti lahko še bolje.
Koliko bo na volitvah prejela SDS? Zagotovo tisto svojo klasiko med 20 do 30%, kar pa v teh časih razdrobljenosti dejansko večino časa pomeni, da je to tudi stranka, ki prejme največ glasov. Vprašanje je, ali bo to presegla? Ali je Janša med epidemijo s svojo držo navdušil ljudi ali ne? Ali jih navdušuje sedaj s svojimi potovanji v Ukrajino? Dvomim, da je od svoje stalne baze dejansko izgubil kakšnega volivca. Prav morda pa je na sredinskem polu koga pritegnil.

Če pa se premaknemo na levo stran, pa ugotovimo, da na levi nič novega. Še vedno so vsi skregani med seboj, še vedno kar povprek ustanavljamo nove stranke in prav tragično je, kako nezmožni so sodelovanja. Kajti čeprav ne podpirate SDS ali NSi, pa jim moramo priznati, da očitno veliko bolje rešujejo konflikte znotraj svoje struje in kljub nestrinjanju (npr. Ljudmila Novak v NSi ali pa trenje Logar – Janša). Pa sem prepričana, da je nestrinjanja veliko in bi lahko čisto vsak ustanovil svojo stranko. In zato na levici Golob ustanavlja svojo stranko, Gale pa svojo. Potem pa imamo še Fajonovo, ki se trudi potegniti SD, zadnjo bolj tradicionalno stranko na tem polu, iz brezna, kamor je potonilo v vseh teh letih afer in korupcij ter nepotizmov. Zadnje volitve so pokazale, da nove stranke lahko zmagajo – samo pomnimo na Šarca in Cerarja. Toda mar nista ravno ta primera pljunek v skledo Goloba? Ker ne LMŠ in ne SMC nista ljudstvu dostavila tistega, kar smo upali. Temveč sta obe stranki razočarali. Zatorej lahko podvomimo, ali bo Golobu zares uspelo. Sploh glede na to, da je njegov objavljen volilni program razočaral, ker razen velikih besed predlaga zelo malo konkretnih rešitev. In ker ni edini nov obraz na levi.
Navsezadnje pa, na podlagi česa se bomo sploh odločali? Je odločitev za SDS zaradi njihove politike ali pač si ali nisi za Janšo? Ker niti ne vem, kako naj analiziram njihovo politiko: po krizi 2008 so promovirali zategovanje pasu, danes so največji razdajalci socialnih pomoči. Bili so proti migrantom, toda za ukrajinske begunce to ne velja. Bodo Goloba volili, ker ima dobre ideje, ali zgolj zato ker je nekdo nov, ki stopa proti Janši in nam noben star ni več všeč?

Lov je še dolg, tekma se je šele dobro začela. Svet se danes hitro spreminja in zato bo še veliko ključnih trenutkov.

Morda v teh dneh spišem še kakšno kolumno več in temeljito analiziram še druge stranke in levi pol, pa tudi volilne programe, saj bi se morali na podlagi le-teh odločati, koga bomo izbrali. Toliko v uvodni razmislek, dovolj bo! Sploh zato, ker smo že krepko čez tistih 140 Twitter znakov, kar je današnja praksa političnega komuniciranja in analiziranja.

Ajda Vodlan (Ajda piše)

Kolumna avtorice ne odraža nujno stališča uredništva.

Ajda piše tudi svoj tedenski novičnik (newsletter), na katerega se lahko naročite. Tako boste lahko na svoj e-mail vsak teden prejeli njeno kolumno, objavljeno na našem portalu in druge zapise, ki jih objavlja, hkrati pa boste lahko prebrali tudi bolj intimen zapis, ki ni objavljen nikjer drugje. Na njen tedenski novičnik se lahko prijavite tukaj.