Fika in lagom #Ajdapiše

Ne vem, kdaj je bilo – pred kovidom ali pa ravno tam nekje, sem brala veliko knjig o konceptih tujih držav, kako živeti bolje: fika in lagom, švedski različici, pa japonski ikigaj in gozdna kopel, kitajski wu wei, danski hygge in lykke, pa še kaj … Različne besede, različne države, malce drugačni principi, a dejansko vedno zelo podobna vsebina – kako živeti bolje, se povezati z naravo, biti miren, ustvarjalen, delaven, pa vendar zadovoljen.

Zato se mi je zdelo, da vsi o tem že vse vedo in da so to stvari, o katerih mi torej ni potrebno pisati. Vendar temu ni tako in to iz treh različnih razlogov.

Prvi je golo dejstvo, da so to koncepti, so ideali, h katerim se lahko približujemo, vendar z razlogom obstaja pregovor »mojster dela vajo«. Namreč ko mojster neha vaditi, čeprav nikoli zares ne pozabi svojih veščin, pa vseeno postane okorel. Tako je tudi s povezovanjem z naravo, iskanjem ravnovesja in z lahkotnejšim bivanjem – če tega ne vadimo, se od tega oddaljimo in zopet se znajdemo v nekem nenavadnem vrtincu preobremenjenosti, predvsem pa nezadovoljenosti. V življenju, kjer zopet na piedestal postavljamo napačne prioritete. Življenje, v katerem delamo tisto, kar mislimo, da moramo – ne tisto, kar si želimo in kar zares čutimo, da je naša pot. Obkroženi z ljudmi, njihovimi mnenji, predvsem pa s šumom družbe in civilizacije hitro pozabimo naše bistvo. V naravi sedeč na štoru pokritem z mahom in ob poslušanju petja ptic ter gledanju navihane veverice pa se hitro spomnimo, da so dejansko pomembne čisto druge stvari. Ko naposled globoko, tako kot bi morali, vdihnemo zrak in napolnimo pljuča s svežino, takrat zopet slišimo bit našega srca …

Prvi razlog je torej tudi to, da pišem, ker govorim sebi.

Drugi razlog je moje spoznanje, da vsi pa le niso še slišali za koncepte, ki niso le trenutni modni trendi, temveč način življenja. Le kako bi, saj to ni nekaj o čemer se učimo v šolah – pa bi se dejansko morali. Fika je švedski koncept – materialno gledano je to kava s pecivom, velikokrat z njihovimi tradicionalnimi cimetovimi rolicami, v duhovnem smislu pa je to veliko več. Po eni strani je to povezovanje, kajti fika je tudi odmor in pitje kave s sodelavci in družino, po drugi strani pa je to predvsem tisti stop znak – čas za  premor, korak stran od dela. Čas zase in za počitek. Lagom pa je koncept »ravno prav« – ne preveč, ne premalo, temveč ravno prav. Življenje je tako predvsem iskanje ravnovesja, vedno znova in v vsaki stvari.

Tretji razlog pa se ponuja kar sam, če opazuješ družbo. Lagom nam očitno ni preveč znan, če le pogledamo kupe oblačil, ki jih vsako leto zavržemo. Pa kupe hrane. In verjetno še kaj. Nenasitni smo. Takšni smo tudi zato, ker smo kvaliteto zamenjali za kvantiteto, slednja pa ni sposobna zadovoljiti naših potreb in tako le kopičimo in kopičimo. In zasičimo tako naše omare kot naš um.

Brala sem neko zgodovinsko tablo, ki je razlagala, kako je bilo življenje včasih težko – opisovali so življenje na podeželju, bitko za preživetje. Res je – včasih je bilo veliko stvari zares težkih in možnosti za preživetje niso bile tako visoke kot so danes. Visoke starosti, ki jih danes doživi nemalo ljudi, so bile takrat le redek pojav. Danes vse to je. Imamo neke dobrine, ki so bile nekoč nepredstavljive – trgovine polne hrane, tople hiše, mir … Pa smo tako srečni, kot so mislili naši predniki, da bomo, ko bodo želodci polni in postelja topla?

Premalo se zavedamo, da je življenje minljivo in kratko. Da je prav vse in edino, kar zares imamo, ta trenutek, tukaj in sedaj. Tega se resnično premalo zavedamo in zatorej ne bo nikoli dovoljkrat to tudi povedano. Zato uživajmo v preprostih stvareh, ki bogatijo naša življenja in nam dajejo občutek varnosti in topline. Ali ni to tisto po katerem hrepeni sleherni izmed nas?

Ajda Vodlan (Ajda piše)

Kolumna avtorice ne odraža nujno stališča uredništva.

Ajda piše tudi novičnik (newsletter), na katerega se lahko naročite. Tako boste lahko na svoj e-mail prejeli njeno kolumno, objavljeno na našem portalu in druge zapise, ki jih objavlja, hkrati pa boste lahko prebrali tudi zapis, ki ni objavljen nikjer drugje. Na njen novičnik se lahko prijavite tukaj.