Fairytale of New York? #Ajdapiše

Včeraj je svet obkrožila novica, da je naš planet zapustil Shane MacGowan, legendarni pevec in kitarist banda The Pongues. Njegove pesmi so uspešnice, besedila pa literarni presežek, ki navdušuje že več desetletij. Toliko je bilo že napisanega in povedanega o njem v teh dneh, da ne morem dodati nič novega, pa saj niti ne vem. Kar me je v tej situaciji bolj pretreslo in mi dalo misliti, pa je življenje samo. Kako kot posamezniki in kot družba gledamo na individualnega posameznika? Kako ga ocenjujemo skozi življenje? Ga podpiramo in občudujemo? Mu otežujemo življenje, ga obsojamo? Ga slavimo primerno šele, ko odide? In predvsem: koga slavimo?

Shane je bil glasbenik in umetnik, pa vendar tako velikokrat v prvi vrsti označen kot pijanec. In ne morem mimo vprašanja – je pijanec na klopci bolj pijanec kot nekdo, ki je poleg okupacije pijanca še ustvarjalec? Se pijača oprosti, če delaš in nekaj dosežeš – o tem je navsezadnje tudi najnovejša knjiga Mihe Šaleharja. Dandanes se vse bolj zdi, da odpuščamo vse »grehe«, od pretirane pijanosti do zlorabe tudi prepovedanih drog, pa tudi do pravih grehov, torej recimo nasilja do najbližjih, če je le oseba dovolj uspešna. Saj verjetno to ni nič zares novega in je to že stalnica človeških družb: ni pomemben zločin, temveč kdo ga naredi. Ob vsem tem, ne morem, da ne bi pomislila na Bukowskega – mar ni ironično, da obsojamo in hvalimo to pijanost, ki jo včasih, vendar le v točno določenih primerih, tretiramo kot »nerazumljivo umetnost«?

Dolga je zgodovina glasbenikov, ki so pretirano zlorabljali takšne ali drugačne droge. Dolga je tudi zgodovina družbe, ki boemom malce bolj oprošča takšen način življenja, kot pa »navadnim smrtnikom«. Pa se sploh kdaj vprašamo, čemu takšna zloraba? Zakaj toliko ljudi, ki posedujejo najbolj čudovite talente in cel svet razsvetljujejo z njimi, potrebuje droge? Potrebuje pomoč, da preživi v tem svetu. Veliko je glasbenih umetnikov, ki trezni ne morejo stopiti na oder – mar ni ironično, da je kar nekaj glasbenikov, največjih zvezd, introvertiranih?

Dan preden nas je zapustil Shane, je umrl Henry Kissinger, dolgoletni ameriški diplomat, politik in predvsem geopolitični svetovalec. Na spletu ne bomo našli takšnih fotografij, kot jih lahko od MacGowana: pijanskih torej. Tudi ni bil znan po tem, da je njegov nasmeh tako zelo »grozen« in nespodoben – videz je pač dandanes ključnega pomena. Tekom šolanja sem za Kissingerja slišala v šolskih klopeh, za MacGowana pač ne. Je Kissinger zaslužen za izboljšanje odnosov med Kitajsko in Ameriko, pa še veliko drugih geopolitičnih uspehov? Ali kriv za smrti mnogih? Pokole. Kissingerju so se v spomin poklonili mnogi evropski voditelji. MacGowana niso omenili.

Shane je bil tekom življenja kontroverzen (po današnjih standardih). Poleg omenjena pitja, je recimo dejal, da mu je žal, da ni imel več poguma, da bi se pridružil IRA. Pa dejansko je prav on zahvalen, da danes tako veliko ljudi pozna irsko kulturo, glasbo, navsezadnje pa tudi zgodovino. Ime banda je bilo najprej Pogue Mahone, kar v irski galščini pomeni “kiss my arse”. Pa tudi sicer je bilo v pesmih nekaj izrazov, ki so in predvsem dandanes burijo duhove (npr. Slut, faggot ipd.). Vrgli so ga iz lastnega banda, pa ga kasneje povabili nazaj. In pravijo, da je vsak, ki ga je kdaj spoznal, imel povedati zgodbo o njem … Legendaren torej.

In spominjam se prvič, ko sem jih slišala. Bilo je v avtu, saj je moja mami imela nek CD z irsko glasbo. Prevzela me je melodija, navdušilo besedilo. Melanholija … Ko jih poslušam danes, se lahko vrnem v tisti čas. Svet je bil drugačen, kot je bil drugačen takrat, ko so te pesmi nastajale … Ko je še bila pomembna vsebina, ko je bil videz, čeprav pomemben, pa ne najbolj pomemben, ne edini pomemben. Takrat, ko je punk še živel. Ko je bila IRA dejavna, Irci pa so hodili s trebuhom za kruhom v Anglijo. Danes je ironično ta smer obrnjena. Čas, ko so imele popularne pesmi vsebino. Ko se je pelo o realni ljubezni, delovnem človeku in ni bil v vsakem videospotu seks (oz neka erotičnost).

Ko nekdo umre, pišemo lepe besede. Že Rimljani so dejali: »O mrtvih nič slabega.« In pišemo hvalospeve, častimo jih, podeljujemo jih posthumna priznanja. Kaj pa delamo z vsemi živimi?

Shane MacGowan je živel. Ljudje so ga oboževali tudi zato, ker poleg tega da je bil prijazen, je bil iskren. Ni se pretvarjal. Danes pa je svet poln pretvarjanja. In vse bolj se zdi, da avtentičnost častimo le na daljavo, le za nazaj, le pogojno. Častimo jo na Instagramu, vendar le če je dovolj lepa in privlačna. Najbolj pomemben je lep nasmeh, čeprav brez lepih besed za njim. Bolj pomembna je politična korektnost kot pa dejansko dobra esenca človeka.

Shane MacGowan je ustvaril največjo božično klasiko – ta je najbolj znana pesem, čeprav jih je še cel seznam, meni zelo ljubih (še bolj). Bil je rojen na božični dan. In glede na to, da vstopamo v praznični mesec – razmislimo: del kakšnega sveta smo? Kaj cenimo, kaj slavimo, kaj ustvarjamo?

Ajda Vodlan (Ajda piše)

Kolumna avtorice ne odraža nujno stališča uredništva.

Ajda piše tudi svoj tedenski novičnik (newsletter), na katerega se lahko naročite. Tako boste lahko na svoj e-mail vsak teden prejeli njeno kolumno, objavljeno na našem portalu in druge zapise, ki jih objavlja, hkrati pa boste lahko prebrali tudi bolj intimen zapis, ki ni objavljen nikjer drugje. Na njen tedenski novičnik se lahko prijavite tukaj.