Dušanov tedenski meni: Vozi me vlak v daljave. Do Kijeva in nazaj.

50. del Dušanovega tedenskega menija

Pozdravljeni, dragi bralci. Pozdravljene, drage bralke. Tale moja današnja kolumna je malce posebna. Niti ne toliko zaradi same strukture zapisa in vsebine, pač pa zato, ker je 50. po vrsti. Kar pomeni, da že 50 tednov berete moje zapise. Nekateri se ob njih jezite, drugi nasmejite, tretji morda malce zamislite, četrti zmajujete z glavo. Vse te reakcije so povsem dobrodošle in na mestu. Bolj zaskrbljen kot pisec bi bil, če ob mojih zapisih ne bi bilo nikakršne reakcije. To bi pomenilo, da sem nekaj naredil hudo narobe.

Še en pester teden je za nami. Medtem, ko so oči mainstream medijev posledično pa tudi svetovne javnosti še vedno uprte v rusko – ukrajinsko krizo, se dogaja marsikaj drugje po svetu, a te novice nekako ne najdejo prostora v informativni mreži naših televizijskih, radijskih in časopisnih hiš. Kar je res, kako bi človek rekel … škoda.

Tako je na primer pretekli torek na Šrilanki, državi v južni Aziji, ki je sicer zelo priljubljena turistična destinacija, znana pa tudi po tem, da je v tej deželi kar 26 let divjala državljanska vojna med tamilskimi tigri in vladnimi silami, zmanjkalo papirja. V državi, ki sicer šteje dobrih 20 milijonov ljudi, torej ni zmanjkalo olja, moke, ali toaletnega papirja. Stvari, ki jih v kriznih časih običajno zmanjka najprej. Ne. Zmanjkalo je pisemskega papirja. Zato so tiskarne do nadaljnjega prenehale tiskati knjige, časopisne hiše začasno zamrznile izdajanje časopisov v klasični, papirnati obliki, univerze širom Šrilanke pa začele odpovedovati izpite.

Predstavljajte si, da živite v državi, kjer minimalna plača znaša 240 evrov. Kakšna je potemtakem višina minimalne pokojnine, si niti nočem predstavljati. Predstavljajte si, da živite v državi, v kateri je brezposelnost od 30 – 40%. Odvisno od regije. Predstavljajte si, da se prebivalci te države, ki že tako ali tako živijo z rok v usta, nekega lepega dne zbudijo in ugotovijo, da so cene bencina podivjale. Točno to se je prejšnji ponedeljek zgodilo v Albaniji, eni najrevnejših evropskih držav. Nevzdržna situacija je ljudi pognala na ulice in tako se je na ulicah Tirane zbrala ogromna množica jeznih in nezadovoljnih državljanov. Predsednik albanske vlade, ki sicer nikoli ni veljal za pretirano bistrega človeka, pa tudi čustvena in socialna inteligenca sta njegovi šibki točki, je dogajanje pospremil s ciničnim komentarjem, da protestniki zagotovo protestirajo, ker se ne strinjajo z vojno v Ukrajini. Takšen cinizem lahko sproducira le nekdo, ki vsak mesec na svoj tekoči račun dobi minimalno tri tisoč evrov. In si niti v sanjah ne more predstavljati, kako je videti življenje njegovega sorojaka, ki mora 30 dni preživeti z 240 evri.

Iz povsem enakih razlogov, pa je pretekli teden silovito počilo tudi v Nemčiji, Španiji, na Poljskem in v Franciji. Medtem, ko so nemški (Dresden), španski (Madrid) in poljski (Varšava) tovornjakarji svoje nestrinjanje z vedno višjimi cenami pogonskih goriv izrazili tako, da so s tovornjaki preprosto zablokirali ceste in ulice, so se v francoskih mestih (Nantes, Lille), kmetje in tovornjakarji protesta proti višanju cen bencina lotili malo drugače. Najprej so zablokirali dostope do skladišč, nato na kup nametali konkretno količino odsluženih traktorskih in avtomobilskih gum, ter vse skupaj preprosto zažgali. Ko sem gledal posnetke s teh francoskih mest, sem dobil občutek, da so bili policisti precej bolj tepeni, kot protestniki. Ker je v večini primerov ravno obratno, nisem čisto dobro vedel kaj naj si ob teh prizorih mislim. Pa sem se spomnil besed nekega svojega kolega, ki je ob prvem večjem evropskem protikoronskem protestu izjavil: “boj se jeze tihe množice.” Točno to se ta hip dogaja v Franciji. A naši mediji o tem bodisi ne smejo poročati, ker imajo takšna navodila, bodisi nimajo časa, ker so prezaposleni z ustvarjanjem vtisa, da gre Ukrajini na bojnem polju vedno bolje. Kar je daleč od resnice. Kot večina novic, ki nam jih servirajo zadnji dve leti.

Je pa resnica to, da nas čaka zelo dinamično obdobje na domačem političnem parketu. Pričenja se predvolilna bitka. Tik pred štartom je torej festival medsebojnega obtoževanja, blatenja, diskreditacij. Če so še pred časom nekateri do volitev odštevali v mesecih, pa kasneje tednih, zdaj marsikdo do aprilskih parlamentarnih volitev odšteva že kar v dnevih. Spet bomo opazovali nove obraze, sladke obljube, politične programe in zaveze k sodelovanju, po volitvah pa bo od vsega tega praznega blišča in kiča ostalo bore malo. Sam sem mnenja, da bi morali slovenski politični prostor prevetriti do te mere, da bi se politična garnitura, ki se na davkoplačevalskih plečih pase že od osamosvojitve naprej (SD, SDS, SNS, NSI) popolnoma umaknila z okolice parlamenta, ne le z notranjosti stavbe. A do tega ne bo prišlo. Eden od razlogov, zakaj je temu tako, smo imeli možnost opazovati pretekli vikend. Namreč formirala se je nestrankarska ljudska lista. V rekordno kratkem času jim je uspelo zbrati krepko več od 8.000 nujno potrebnih podpisov podpore, da lahko kot nestrankarska lista kandidirajo na državnozborskih volitvah, a je do notranjih konfliktov in trenj med gibanjem SOS in Zdravo družbo prišlo že na samem začetku. Stari, modri ljudje bi ob tem verjetno rekli, da če dva nista za skupaj je bolje to spoznati prej, kot kasneje. Še posebej v politiki, kjer je količina ljubezni pogojena s količino medsebojnih interesov in mamljivim šelestenjem evrskih bankovcev.

Današnjo kolumno pa zaključujem z zgodbo o “hrabrem vojskovodji”, ki se je med slovensko osamosvojitveno vojno leta 1991, pogosto zadrževal v tako imenovanem južnem kraku tretje kleti Cankarjevega doma. Za kako ogromno stavbo v resnici gre, človek dojame šele v notranjosti, saj je 80% tega ogromnega kompleksa pod zemljo. Cankarjev dom je med drugim opremljen z več kot 500 gasilnimi aparati, več kot 300 javljalci požara, več kot 400 protivlomnimi alarmi. Leto dni sem delal tam kot varnostnik, sicer teh podatkov ne bi vedel. Kakorkoli, hrabri vojskovodja in predsednik slovenske vlade, Janez Janša je šel z vlakom v Kijev, kjer se je v družbi poljskega in češkega predsednika, sestal s predsednikom Ukrajine. Ne bom ugibal, ali so se res sestali v Kijevu, ali nekje na Poljskem. Ne bom ugibal, o čem so govorili. Niti o tem ne, ali so njihovi pogovori vsaj za pol procenta izboljšali stvari. Le eno stvar se človek ob tem vpraša. Zakaj se praskati tam, kjer te ne srbi? Zakaj se izpostavljati na način, ki ni potreben in zelo verjetno tudi konstruktiven ne?

Aja, saj res. Zato, ker so volitve blizu. Razumem.

V moji današnji, “jubilejni” 50. kolumni, je to vse.

Bodite dobro, pazite nase, beremo se spet čez teden dni.

Dušan Jambrošič

Kolumna avtorja ne odraža nujno stališča uredništva.

 

Komentarji uporabnikov
Tagi