Dušanov tedenski meni: Virus je odšel, prišla je vojna

Pozdravljeni, dragi bralci in drage bralke. Teden dni je naokrog in spet je čas, da se dotaknemo nekaterih najbolj zanimivih dogodkov preteklega tedna. Tudi tokrat mi glede na dogajanje ne preostane drugega kot, da se v svojem zapisu fokusiram na eno samo zgodbo, ki je zasenčila vse ostale. Zgodbo, ki je žalostna, tragična, razvoj nadaljnjih dogodkov pa povsem nepredvidljiv.

Dve leti, vse od marca 2020, smo se na dnevni bazi soočali s covidom. Malim, prostemu očesu nevidnim sovražnikom, po zaslugi katerega smo sprejemali takšne in drugačne ukrepe, omejitve, odloke. Ker je menda šlo za naše zdravje. Ker je virus z 0,15% smrtnostjo ogrožal naša življenja. In nato je smrtonosni virus z ukrepi vred, preprosto izginil kot kafra. Z danes na jutri. V roku enega tedna, so ukrepe sprostile praktično vse evropske države. Kdo ve, morda nam gospodarji sveta v svojih bolnih in psihopatskih umih že pripravljajo nek nov virus, ki bo z laboratorija pobegnil takoj, ko se končajo poletne počitnice, ter se vsi vrnemo z morja. Če ste ob branju zgornjih vrstic začutili moj sarkazem, bes in jezo, vam lahko čestitam. Sarkastičen sem. Besen. Jezen. Ker mi vse bolj postaja jasno, da so nam lagali praktično ves čas. Lagala nam je politika, lagala nam je stroka, lagali so nam mediji. Brez trohice sramu, so manipulirali z nami. Strašili so ljudi, ki so bili prestrašeni že od prej. Grozili so onim, ki se iz takšnih in drugačnih razlogov niso želeli cepiti s cepivom v raziskovalni fazi. Omejevali gibanje ljudem, ki niso izpolnjevali PCT pogoja. Dresirali so nas kot cirkuške živali in nam ob tem poskušali prodati zgodbo, da to počnejo za naše dobro. Za našo varnost. Za naše zdravje. A jim ne verjamem. Že dolgo ne. Ne verjamem in ne zaupam praktično nikomur več. Ne politikom, ne stroki, ne novinarjem.

In še preden bi se nam uspelo vsaj za hip ali dva poveseliti ob dejstvu, da covidnih ukrepov ni več in, da posledično morda tudi otrokom v šolah kmalu ne bo več treba nositi mask, z ozirom na to, da jih ni treba nositi v klubih in diskotekah, je nekje na vzhodu Evrope silovito počilo.

Pa smo spet pri naših starih znancih. Mainstream medijih. Novinarjih, ki jim že zaradi zavajajočega poročanja o epidemiji ne verjamem čisto nič več. In tudi v tej ukrajinsko ruski vojni, ki se – to je treba povedati in poudariti – ni začela prejšnji teden s silovito invazijo ruskih vojaških sil na vzhod Ukrajine, pač pa že pred osmimi leti, nam novinarji servirajo podatke, ki ne pijejo vode. Naredijo reportažo o dogajanju v Ukrajini, zraven pa prilepijo fotografije iz leta 2018. Ali še huje, fotografije, ki sploh niso z Ukrajine, pač pa s katerega od drugih bojišč (Jemen, Libanon, bombardiranje Beograda leta 1999 itd). Bi vi verjeli nekomu, ki vam ves čas laže?

Pa, da se razumemo. To, da se v letu 2022 na evropskih tleh, samo 600 kilometrov stran od pisalne mize za katero jaz ta hip tipkam tole kolumno, odvija vojna, je grozljivo. Da najbolj trpijo, umirajo, ter se po zakloniščih skrivajo ljudje, ki niso ne krivi ne dolžni je žalostno, grozljivo in vsega obsojanja vredno. Se pa po nekaj pogovorih tako z Rusi kot Ukrajinci živečimi v Sloveniji, ki so sicer moji sledilci in redni bralci mojih objav na Facebooku, nikakor ne morem znebiti občutka, da stvari niso tako črno bele, kot nam to predstavljajo mediji.

Nisem politolog. Niti psiholog. Niti vojaški analitik. Niti bivši dopisnik iz katere od teh dveh držav. Zato se niti slučajno nimam namena postavljati v pozicijo nekoga, čigar mnenje o tej problematiki nosi kredibilnost in verodostojnost. Stvar je bistveno bolj zapletena in kompleksna kot se zdi na prvi pogled. Dozdeva pa se mi, da je šlo le za to, da eno krizo zamenja druga. Da bomo ljudje spet lahko ustrahovani. Prestrašene ljudi pa je najlažje nadzirati in kontrolirati. Gospodarji sveta (ko omenjam gospodarje sveta, nimam v mislih politikov pač pa ljudi, ki posedujejo vpliv, moč in večino svetovnega kapitala) to zelo dobro vedo.

Močno dvomim, da bomo karkoli rešili s tem, ko Putina primerjamo s Hitlerjem. Ali pa se obnašamo kot navijači, kjer nekateri navijajo za eno, drugi pa za drugo stran. To ni tekma, pač pa vojna. Še bolj močno dvomim, da se bodo zadeve razpletle v pravo smer, če vsem ruskim športnikom prepovemo nastopati na vseh mednarodnih tekmovanjih, ruske pisce umaknemo s knjižnih polic vseh evropskih knjižnic, evropski filharmonični orkestri pa s svojega repertoarja v znak protesta umaknejo Čajkovskega. Ruski športniki in umetniki niso krivi čisto nič. Prav tako kot niso krivi nič ukrajinski civilisti.

Pred dnevi sem se zapletel v debato z znancem, ki je celotno balkansko vojno (1991 – 1995) preživel na bojišču v uniformi hrvaške vojske. Vprašal sem ga, kaj je v vojni najhuje? Lakota, mraz, strah pred smrtjo, strah pred tem, da ti granata odtrga roko ali nogo?

Nič od tega, mi je odvrnil. Najhuje mi je bilo to, da sem moral streljati na človeka, s katerim sva bila sošolca v osnovni šoli. Ko smo bili otroci, je bilo to kdo je Hrvat in kdo Srb, nepomembno. V tisti situaciji takrat, 25 let pozneje pa sem vedel, da če ne bom jaz ubil njega, bo on ubil mene.

Ko bogati preštevajo novce, revni preštevajo mrtve svojce.

Dušan Jambrošič

Kolumna avtorja ne odraža nujno stališča uredništva.