Dušanov tedenski meni: Nasvidenje Tokio, Dober dan Pariz!

Živjo, družba. Spet je četrtek in spet je čas za pregled najbolj zanimivih dogodkov preteklega tedna. Sem se pa odločil, da bo tokrat izjemoma moja kolumna malce drugačna in bo v celoti posvečena poletnim olimpijskim igram v Tokiu, ki so se z zaključno slovesnostjo končale minulo nedeljo.

Letošnje poletne olimpijske igre, so bile 32. po vrsti. Trajale so dobra dva tedna, oziroma, če smo natančni, 16 dni. Slovenska odprava na teh olimpijskih igrah je štela 54 športnikov in športnic ter bila s tem številčno druga najmanjša vse od leta 1996, ko je Slovenijo v Atlanti predstavljala 37 članska zasedba.

Od leta 1991, ko je Slovenija postala samostojna, smo kot država sodelovali na sedmih poletnih olimpijskih igrah, ter osvojili 23 medalj od tega 5 zlatih, 8 srebrnih in 10 bronastih. V statističnem segmentu (število medalj glede na število prebivalcev), se Slovenija vsa ta leta konstantno uvršča med deset najbolj uspešnih držav na svetu. V zgornjo statistiko niso vštete medalje osvojene letos.

In čeprav so bile olimpijske igre v Tokiu, na nek način najbolj nenavadne doslej, prvič zato, ker so bile za eno leto prestavljene, drugič pa zato, ker na tribunah ni bilo publike, so bile za slovenski šport najbolj uspešne. Kar pet medalj se je znašlo letos v slovenskih vitrinah. Tri zlate, ena srebrna in ena bronasta. Pa še cel kup odličnih uvrstitev od petega do osmega mesta.

1. TADEJ POGAČAR – Bron
Tadej, sicer doma s Komende, bo čez dober mesec dni praznoval svoj 23. rojstni dan. Tako mlad, a že zdaj tako uspešen. Ko je leta 2019 vstopil v karavano svetovnih profesionalnih kolesarjev, je že prvo sezono dal vedeti za kakšen kaliber kolesarja gre. Mladenič, ki je tako lani kot letos zmagal na najbolj slavni kolesarski dirki (Tour de France), je na zahtevni cestni preizkušnji slovenskemu kolesarstvu pripeljal tudi prvo olimpijsko medaljo v kolesarstvu. Vsi smo sprva mislili, da je srebrna, a fotofiniš je bil neusmiljen. Bronasta. Odločali so milimetri.

2. PRIMOŽ ROGLIČ – Zlato
Predstavljajte si zgodbo o človeku s Kisovca pri Zagorju, ki je vso svojo mladost posvetil smučarskim skokom. Nato pa se mu je v glavi zgodil klik. Klik, ki je pripeljal do tega, da je smuči postavil v kot in si kupil kolo. Ter se odločil preizkusiti v tem športu. Zveni kot scenarij za nek film, kajne? Primoževa zgodba je filmska. Tudi njegov trener, Andrej Hauptman, sicer Domžalec, bi o tem vedel povedati marsikaj. Roglič je tipičen primer nepopustljivega borca. Če je šlo Pogačarju na letošnjem Touru vse kot po maslu, za Rogliča tega ne moremo reči. A kljub padcem, poškodbam, bolečinam, razočaranju, je Primož v Tokiu vstal kot feniks iz pepela in na kronometru osvojil zlato.

3. TINA TRSTENJAK – Srebro
Celjanka, ki bo čez dvanajst dni praznovala svoj 31. rojstni dan, je pozornost slovenske športne javnosti prvič dobila leta 2013, ko je osvojila svojo prvo bronasto medaljo v judu na evropskem prvenstvu. Tina je še ena od mnogih varovank legendarnega trenerja Marjana Fabjana, ki je med drugim treniral tudi Urško Žolnir in Lucijo Polavder. Tina je letos v Tokiu prišla vse do finala, kjer je morala premoč priznati Francozinji Clarisse Abgengegou.

4. BENJAMIN SAVŠEK – Zlato
Ljubljančan, ki je marca letos dopolnil 34 let. Kanuist na divjih vodah, ki je letos v Tokio prišel s posebno misijo. Savšek že ima zlato medaljo z evropskega prvenstva. Ima tudi zlato medaljo s svetovnega prvenstva. Edino, kar mu je manjkalo v zbirki, je bila zlata medalja z olimpijskih iger. Savšku je z brezhibno finalno vožnjo misija uspela popolnoma in v celoti.

5. JANJA GARNBRET – Zlato
Korošica s Slovenj Gradca, že vrsto let spada v vrh svetovnega športnega plezanja. Že, ko je bila stara 16 let je tekmovala v članski selekciji. Podatek, ki je zgovoren sam po sebi. In ravno v Tokiu, se je prvič zgodilo, da je športno plezanje postalo olimpijska disciplina. S kakšnim pritiskom se je Janja soočala, vesta verjetno le ona in njen trener. Janja je svoj premierni nastop na olimpijskih igrah opravila z odliko. Na najboljši možni način. Z zlato medaljo.

6. SLOVENSKA KOŠARKARSKA REPREZENTANCA – 4. mesto
Vsa ta leta, se je naša košarkarska reprezentanca trudila, da bi se ji uspelo uvrstiti na olimpijske igre. Pa se nikoli ni izšlo. Vse do letos. ko je postalo jasno, da se bosta reprezentanci pridružila tudi Luka Dončić in Vlatko Ćančar. Zgodba, ki se je začela že junija, ko je Slovenija odigrala dve pripravljalni tekmi proti Hrvaški, nato pa odpotovala na kvalifikacijski turnir v Litvo, kjer je bilo treba za uvrstitev na olimpijske igre premagati vse tekmece, vključno z domačini. Slovenska košarkarska reprezentanca, sicer aktualna evropska prvakinja s Carigrada, ni posegla po medaljah. A že na svojem prvem olimpijskem turnirju pustila izjemen vtis. Ne le z igro, ki je bila odlična (odličen predtekmovalni del, zmaga proti Španiji v osmini finala in Nemčiji v četrtfinalu), pač pa tudi z borbenostjo, pristopom, odnosom. Videlo se je, da fantje slovenski dres nosijo s ponosom in častjo. Videlo se je, da dihajo drug za drugega in so postali prava družina na parketu in izven njega. Zaradi njih smo vstajali sredi noči, držali pesti, navijali. Včasih jokali, drugič vriskali. Bili vsaj za dva tedna enotni in združeni. Dobili smo nek privid normalnosti v sicer izrazito nenormalnih časih.
Hvala, fantje.

Naslednje olimpijske igre bodo na sporedu že čez tri leta. Tokrat dosti bližje nam. V Parizu.

To je vse za danes. Bodite dobro, pazite nase, beremo se spet naslednji četrtek.

Dušan Jambrošič