Dušanov tedenski meni: Filmi v deželi podalpski se snemajo sami od sebe na dnevni bazi

Živjo, družba. Četrtek je spet in čas, da rečemo besedo, dve ali tri, o nekaterih najbolj zanimivih dogodkih preteklega tedna.

20. maja smo praznovali svetovni dan čebel. Mineva namreč drugo leto, odkar je generalna skupščina ZN na pobudo Slovenije, ta dan razglasila za svetovni dan čebel. Slovenija je po organiziranosti čebelarstva, zagotovo v svetovnem vrhu. Tudi slovenski med, ki je bil od nekdaj znan kot izredno kvaliteten, postaja vedno bolj cenjen v tujini in kar je še pomembneje, dosti bolj prisoten na policah naših trgovin, kot pred leti, ko je bilo v večini slovenskih trgovin kar 80% medu uvoženega s tujine in le 20% domačega. Zdaj pa je ravno obratno. Čuvajmo čebele. Če izumrejo one, v nekaj letih izumre tudi človeštvo.

In medtem, ko pridne, delovne, skromne in tihe čebelice letajo precej nizko s cveta na cvet, je prejšnji teden precej nizko letel tudi helikopter, ki se je pri Brestanici zapletel v električni daljnovod in se poškodoval. Helikopter je zasilno pristal, vsi člani posadke pa nepoškodovani. Izkazalo se je, da gre za helikopter španske vojske. V Sloveniji je namreč potekala velika vojaška vaja zveze Nato, imenovana: Jadranski Udar. Morda je španski pilot vojaškega helikopterja ime vojaške operacije vzel preveč resno in s svojim helikopterjem izvedel Udar na električni daljnovod z vso silo, v dobesednem pomenu besede. Udar je res bil, Jadrana pa od nikoder.

Vsako leto ob tem času, objavijo tudi raziskavo o porabi drog v evropskih prestolnicah. Raziskava, ki temelji na vzorcih odpadnih voda z vseh mest, vpetih v raziskavo kaže, da so med vsemi evropskimi prestolnicami najboljši porabniki marihuane prebivalci Zagreba. Zagreb se je visoko uvrstil tudi na lestvici porabe amfetaminov. Kaj pa Ljubljana? Ljubljana je, tako kot že vrsto let na tej lestvici v “zlati sredini”. Razen pri porabi kokaina, kjer Ljubljana malce odstopa navzgor.

No, ko že ravno omenjam kokain. Prejšnji teden se je v nizozemskem Rotterdamu zgodil Eurosong. Petinšestdesetič po vrsti. Moral bi se zgoditi že lani, a je bil na račun “strašnega” virusa imenovanega Covid, prvič v zgodovini odpovedan in prestavljen na letos. Rotterdamska arena je bila nabito polna. Prizori, ki jih zadnje leto nismo ravno vajeni. Zmagali pa so Italijani. To je njihova prva zmaga na Eurosongu po letu 1990. Skupina Måneskin je zmagala s pesmijo “Zitti e buono”. Naslednji dan pa vprašanja o tem, ali je glavni pevec med čakanjem na rezultate res šmrkal kokain ali ne. Pa novinarski naslovi v stilu, ali bodo diskvalificirani ali ne. Povsem nepomembne stvari. Kot zanimivost naj omenim to, da si je skupina ime izbrala po danski besedi Måneskin, kar v danščini pomeni mesečina. Dva od treh članov benda imata poleg italijanskih, tudi danske korenine. Sicer pa je ekipa zmagala že na lanskem San Remu, kariero pa začela kot skupina, ki je igrala po ulicah italijanskih mest.

Za najbolj bizaren prizor preteklega tedna, pa je poskrbela naša politična elita. Začudeno sem strmel v tisti posnetek, najprej misleč, da gre za staro stvar. Pa sem nato dojel, da ni. Na posnetku starem en dan, sem gledal pravnomočno obsojenega zapornika Igorja Bavčarja, ki je bil ob enaintridesetletnici ustanovitve Manevrske strukture narodne zaščite slavnostni govornik. Pa rečem sam sebi … ok, čakaj malo. Razumem. Razumem, da je bil Igor Bavčar v času slovenske osamosvojitve minister za notranje zadeve. Vse lepo in prav. Ampak … 31 let pozneje, je ta isti Igor Bavčar pravnomočno obsojen v zadevi Istrabenz in na Dobu prestaja zaporno kazen. On pa slavnostni govornik na prireditvi, kjer mu še policijski orkester igra? Morda so mu celo kakšno glasbeno željo izpolnili. Bivši notranji ministri imajo zveze. Tako dobre, da gredo z zapora direkt pred mikrofon. V deželi podalpski nam ni dolgčas. Filmi se snemajo sami od sebe na dnevni bazi. Včasih so to komedije, včasih grozljivke, najpogosteje pa gledamo žanr, znan pod imenom znanstvena fantastika.

Današnji zapis pa kot ponavadi, zaključujem s športom.

Prejšnji teden je postalo jasno, da imamo Slovenci v končnici lige NBA, letos tri svoje predstavnike. Luka Dončić (Dallas), Goran Dragić (Miami) in Vlatko Čančar (Denver). Bil pa je to tudi teden, ko so se vključno s Slovenijo, končale najmočnejše nogometne lige v Evropi.

V Franciji, deželi aktualnih svetovnih prvakov, je senzacionalno a povsem zasluženo slavil Lille. Na novo lovoriko so čakali 10 let. V Španiji, je prvak postal Atletico Madrid, z našim Janom Oblakom. Na to lovoriko so čakali 7 let. Na Portugalskem, v deželi aktualnih evropskih prvakov, je pokal pripadel igralcem Sportinga. Na to lovoriko so čakali 19 let. V Italiji, je prvak postal milanski Inter. Na to lovoriko so čakali 11 let. V Nemčiji, je prvak postal Bayern. Na to lovoriko so čakali 0 let. Bili so prvaki že lani. In predlani. In tako že dolgih devet let.

V Sloveniji pa … prvak druge lige, Radomlje. Tretjič v zadnjih sedmih letih, kar posledično pomeni tudi tretja uvrstitev v elito. Prvaki prve lige pa, Mura. Prvič! Prvega ne pozabiš nikoli. Pa naj gre za poljub, službo, diplomo, naslov prvaka. Povsem zasluženo. Klub s čudovitimi navijači, podporo okolja, odličnim trenerjem, izjemno ekipo, jasnim ciljem in fokusom. Bravo, Mura!

Ob tem velja omeniti tudi, da je bil za najboljšega trenerja v 1. SNL izbran Dejan Djuranović, trener Domžal, Senijad Ibričić pa za najboljšega igralca.

Družba, to je vse za danes. Bodite dobro, pazite nase, mi pa se spet beremo čez teden dni.

Dušan Jambrošič

Kolumna avtorja ne odraža nujno stališča uredništva.