Dušanov tedenski meni: Ena banana na dan, odžene vse težave stran

24. del Dušanovega tedenskega menija

Živjo, družba. Teden je naokrog, ponovno je četrtek in spet je čas za moj tradicionalni tedenski meni.

Nedvomno je bil največja medijska zvezda preteklega tedna, Miha Simoniti, sicer infektolog zaposlen v celjski bolnišnici. Le dan po tistem, ko smo v medijih zasledil novico o tem, da so zaposleni v celjski bolnišnici preobremenjeni, je Miha Simoniti na Facebooku objavil posnetek, v katerem je verbalno na subtilen način sicer, grozil necepljenim ljudem, ki jih je v Sloveniji glede na uradne podatke več kot polovica. Govoril je tudi o tem, da bi bilo potrebno otroke pocepiti. Posnetek, ki ga je bilo mučno gledati. Mučno je bilo gledati človeka, ki je tako zelo poln samega sebe, a v resnici tako zelo prazen. In, če smo mislili, da se tu ta zgodba konča, temu ni bilo tako. S tem se je namreč šov šele dobro pričel. Še isti dan so po družabnih omrežjih zaokrožili posnetki, na kateri si mladi celjski infektolog Miha Simoniti v usta tlači banano z olupkom vred, pa tudi posnetki, kjer servisira svojega kolega v hlačah. Načeloma me prav nič ne zanima, kaj naši zdravniki počnejo v svojem prostem času, a ko se nekdo snema v uniformi, sredi ordinacije, med delovnim časom, vse skupaj izpade nehigienično in neokusno. Zanimivo je, da se je vse skupaj zgodilo le dan po tistem, ko je bila v medije lansirana novica, da so zdravniki v celjski bolnišnici preobremenjeni. In medtem, ko se Mihi Simonitiju ni zgodilo prav nič, se je morala dr. Nada Hiti, sicer zdravnica v domžalskem zdravstvenem domu, pred zdravniško komisijo zagovarjati, ker si je drznila izraziti dvom v neoporečnost cepiv. Ker si je drznila narediti raziskavo o vsebnosti kovin v cepivih, kar je prejšnji teden potrdila tudi raziskava na Japonskem. In v takih trenutkih, se človek seveda vpraša v kakšnem svetu živimo in kakšni smo postali kot družba. Ali pa smo bili v resnici taki že ves čas, korona pa je poskrbela zato, da so maske padle in, da se jasno vidi kup umazanije ter blata.

Ker že ravno pišem o dogajanju v slovenskem zdravstvu, je na tem mestu prav, da si nalijemo čistega vina. Omeniti moram še eno afero brez epiloga, ki se je zgodila pretekli teden. Izkazalo se je namreč, da so zdravniki iz ene od ljubljanskih enot ortodontije, beležili svoj prihod na delovnem mestu, a v resnici delali drugje. Zgodilo se jim ni nič. Edina sankcija, ki jih je doletela je to, da bodo morali vrniti med 80 – 350 evrov. Bogovi v belem so očitno nedotakljivi. Ampak, če za hipec odmislimo nedotakljivost zdravnikov in njihove visoke koronske dodatke, ne moremo mimo dejstva, da je stanje v slovenskem zdravstvu porazno. Za začetek kadrovsko podhranjeno. Medicinske sestre množično dajejo odpovedi in odhajajo delati v Avstrijo in Nemčijo, ali pa se pri nas zaposlujejo kot trgovke v Lidlu, Hoferju in ostalih trgovskih verigah. Temu je treba dodati še sistemsko korupcijo, ki je v zdravstvu tako zelo prepredena, da se je sploh ne zazna več. Od žilnih opornic, ki so bile v Sloveniji štirikrat dražje kot v Nemčiji, do močno preplačanih operacijskih miz. Od gradbenih projektov pri gradnji onkologije, kjer je šlo narobe praktično skoraj vse, do raznih provizij in kuvert pod mizo. Slovensko zdravstvo so 30 let izčrpavali tako levi kot desni. Zdaj pa imamo, to kar imamo. Marsikje neustrezno opremo, dotrajane prostore, kadrovsko podhranjenost in sramotno dolge čakalne vrste. V nekem trenutku se človek – povsem upravičeno – vpraša, čemu sploh plačujemo zdravstvo. Znesek, ki ga vsak mesec plačujemo v obliki osnovnega in dodatnega zdravstvenega zavarovanja, ni nizek, sploh na letni ravni ne.

Prejšnji teden je zaznamovalo tudi krvavo dogajanje v Afganistanu. Pred kabulskim letališčem sta namreč odjeknili dve siloviti eksploziji, po navedbah afganistanskega ministrstva, pa je ob tem umrlo najmanj 60 ljudi, med drugim tudi 12 ameriških vojakov, 15 pa je bilo huje ranjenih. Odgovornost za napad je prevzel ISIS.

Pretekli teden pa je Gospodarska zbornica Slovenije spet podelila nagrade Trusted Brand. Že 14. leto zapored. Najbolj zaupanja vredne osebnosti so postali: podjetnik Ivo Boscarol, tv voditeljica Erika Žnidaršič, radijski voditelj Denis Avdić, kolesar Primož Roglič, Luka Dončić, Vlado Kreslin, Val 202, Delo, itd. Nagrade so bile podeljene na osnovi ankete, v kateri je sodelovalo tisoč ljudi.

Današnjo kolumno zaključujem z dogajanjem s sveta športa. Svojo kariero sta zaključila dva človeka, ki sta v slovenskem nogometu pustila izjemno sled. Prvi je Damir Skomina, naš najbolj znan in najuspešnejši slovenski nogometni sodnik, ki svojo pot zaključuje in prevzema Izolo, ki igra v tretji slovenski ligi. Svojo nogometno kariero pa zaključuje tudi Valter Birsa, dolgoletni slovenski reprezentant.

Tako. Za ta teden je to vse. Bodite dobro, pazite nase, mi pa se beremo čez teden dni.

Dušan Jambrošič

Kolumna avtorja ne odraža nujno stališča uredništva.

 

Komentarji uporabnikov
Tagi